Kljub pozitivnim premikom, ki so se zgodili v zadnjih letih glede sprejemanja čustvene ranljivosti in na sploh večje družbene odprtosti do teme duševnega zdravja, še vedno ostaja ranljivost vse prevečkrat znak šibkosti in nezaželenosti.
"Ranljivost v odnosih pomeni biti iskren glede svojih občutkov, strahov in potreb, brez strahu pred obsojanjem ali zavrnitvijo. To je ključ do globokih in zdravih medsebojnih odnosov." Harriet Lerner, klinična psihologinja
Večina nas ve, da v intimni odnosih ne zmoremo zgraditi prave intimnosti, če si ne dovolimo ranljivosti. Ranljivost pomeni odpreti vrata do vseh naših delov, ne samo tistih bleščečih, željenih. Saj smo lahko samo skozi ranljivost resnično občuteni, videni, slišani, prepoznani.
Že biti ranljiv v partnerskem odnosu je izziv za marsikateri odnos. Saj partnerji vse prevečkrat živijo v lažnih varnih svetovih, ki sicer ščitijo, ne omogočajo pa prave povezanosti. Še toliko večji izziv pa je biti ranljiv izven intimnih odnosov.
- Preberite si še: Kar 80 % žensk dela te napake v odnosih z moškimi in zato nimajo sreče v ljubezni, trdi psihologinja
Vprašanje je, zakaj sploh biti ranljiv.
Vsekakor družbeno krutost veča tudi izrinjenost ranljivosti nekam na obrobje. Saj brez priznanja in sprejemanja svoje ranljivosti ni možno vzpostaviti ljubezni do sebe. Druge pa ljubimo samo toliko kot ljubimo sebe. Torej, če se izogibamo ranljivosti, se izogibamo ljubezni. In če si želimo bolj ljubeče družbe, je pogoj, da se spoprijateljimo s svojo ranljivostjo.
Kako pa to storimo? Brene Brown je raziskovalka, pisateljica, profesorica, ki proučuje pogum, ranljivost, sram in empatijo. Je avtorica knjige Darovi nepopolnosti, ki je odličen vodič do življenja z vsem srcem, ki vključuje tudi ranljivost. V knjigi pravi: »Posvojiti svojo zgodbo in v tem procesu vzljubiti sebe je najbolj pogumno dejanje, ki ga bomo kdaj storili v svojem življenju.«
Govori o tem, da je pogum tveganje svoje ranljivosti. Vsakič, ko storimo dejanje, ki lahko povzroči zavrnitev s strani drugih, tvegamo svojo ranljivost. Enim je to težje in drugim lažje oz. v enih situacijah nam je lažje in v drugih težje. Tvegamo, ko izstopamo iz svoje okolice; ko iskreno spregovorimo o napakah, ki smo jih naredili; ko se odločimo, da bomo o sebi povedali več kot običajno; ko bolj izrazimo čustva, kot ljudje, ki nas obkrožajo; ko želimo vzpostaviti stik z nekom, s katerim smo se sprli.
Zavrnitev zaboli. Dobimo občutek da smo sami, izgubimo občutek povezanosti. Kar zna biti grozljiv občutek, še posebej za ljudi, ki niso imeli teh pogojev, da bi tekom svojega življenja zgradili pozitiven občutek lastne vrednosti.
Če nimamo zgrajen občutek lastne vrednosti, ki bi temeljil na tem, kar dejansko smo in ne na tem, kar mislimo, da bi mogli biti, bomo težko tvegali zavrnitev oz. ne sprejemanje drugih ljudi. Vendar je vredno tvegati, se učiti tvegati, graditi svoj pogum.
Kako pa se tega lotiti?
V svoji terapevtski praksi klientom pomagam na način, da se učijo sprejemati svojo ranljivost, da se ne borijo več proti njej, ampak jo vidijo kot darilo. Pri tem gre za sprejemanje vseh svojih bolj ali manj nezaželenih delov sebe, vzorcev vedenj, čustvovanj, razmišljanj na način odkritega zanimanja zase, kdo smo kot človek in kaj poganja naša vedenja.
Prvi korak na poti večje ranljivosti bo torej trening sprejemanja svoje ranljivosti.
Za začetek si lahko napišemo seznam vseh lastnosti, ki jih pri sebi prepoznamo, čeprav si jih ne želimo imeti. Potem lahko napišemo seznam lastnosti, ki nam jih pripisujejo drugi, pa se ne strinjamo, da jih imamo.
Seznama sta izhodišče za vsakodnevni ritual sprejemanja sebe kot celote. »Čeprav sem takšen in takšen,… se imam rad in se sprejemam.« naj postane naša vsakdanja mantra. Oz. si zastavljamo vprašanje dvoma: je res ta lastnost nekaj, kar pomeni, da nisem vreden ljubezni?
Da samoumevno nismo vredni ljubezni taki kot smo, je globoko zakoreninjena kolektivna laž. Laž, ki poganja kolesje kapitalizma. Če smo prepričani, da si moramo ljubezen zaslužiti, bomo porabili ogromno denarja in časa za tiste dobrine za katere verjamemo, da nam prinašajo ljubezen. Bodisi lepotne operacije, lepotne pripomočke, diplome, avtomobile, luksuzna stanovanja…
Ko smo že nekoliko natrenirali ljubezen do sebe, gremo skozi spomine in se spomnimo vseh dogodkov, ko smo tvegali svojo ranljivost in smo bili zavrnjeni, nerazumljeni, mogoče celo zasmehovani. Vzemimo si čas in se povežimo s samim seboj tam v preteklosti, z občutki, ki smo jih čutili takrat in si stojimo ob strani.
Potem počasi nastopi čas, da v odnosih, ki so najbolj varni – kjer čutimo največ podpore, tvegamo in se izrazimo malce več. Pri tem pridobivamo izkušnje, kako je, če smo sprejeti v svoji ranljivosti. S časom, ko bomo večkrat to naredili, bomo dobili tudi izkušnje, kako si stati ob strani, ko nas drugi ne zmore, ne zna podpreti. In sicer tako, da se bomo preprosto vprašali, kaj sedaj potrebujem od sebe, kaj si lahko dam, je to podporna beseda, objem, rabim svež zrak, biti malce sam, koga poklicati.
S časoma bomo vedno več tvegali, saj bomo vedeli, da imamo sami sebe in našo ljubezen.
Seveda pa je to dolgoročen projekt, ne projekt za nekaj dni. Pri tem nam zelo pomagajo ljudje, ki nas pri tem podpirajo in se tudi sami učijo imeti radi v svoji ranljivosti in ne popolnosti.
Želim si sveta, v katerem bo prostor za našo ranljivost, za nas kot celoto.
Mateja Debeljak, www.vsedobro.si
