9 nasvetov, kako razrešiti medgeneracijsko travmo

Na nas je, da prekinemo medgeneracijsko travmo. Ko nam nekdo reče: "To je v družini", je naša dolžnost, da odgovorimo: "Ampak zdaj se bo ustavilo".

9 nasvetov, kako razrešiti medgeneracijsko travmo (foto: shutterstock) shutterstock
24. 11. 2022

Nikoli nisem vedela, da je to, kar sem doživela v otroštvu, travma. Zame je to bilo povsem običajno. Rodila sem se v okolju, kjer sem morala hoditi kot po jajcih in biti v nenehni pripravljenosti na nevarnost.

Vedno sem se trudila, da bi bila "dobra hči" in da ne bi povzročala burnih reakcij mojega očeta. Nenehno sem se mu trudila ugajati.

Odraščala sem z zgledom mame in babice, da so ženske podrejene moškim. Da slednji lahko počnejo karkoli: se napijejo, ne plačujejo računov, obtožujejo, vzbujajo krivdo in zlorabljajo ženske, me pa moramo ostati, ne glede na vse.

To prepričanje me je preganjalo desetletja. Vplivalo je na moje samospoštovanje ter občutek vrednosti.

Posledično sem se bala moških. S to miselnostjo sem seveda v svoje življenje tudi privlačila moške, ki so moje prepričanje potrdili in tako sem bila v začaranem krogu. Odločila sem se, da raje ostanem samska, saj sem verjela, da so moški nevarni.

Ravno s tem prepričanjem pa sem bila tako zelo osamljena. Vsi moški, ki so me privlačili, so bili čustveno nedostopni, kakor moj oče. Tako zelo sem želela biti ljubljena, a sem se bala.

Nato pa sem končno ozavestila, da gre za medgeneracijsko travmo. Moja babica je imela nasilnega moža, nato še moja mama. Tudi sama sem izbirala podobne moške in prepričana sem, da bi, če ne bi prišla do tega spoznanja, podobnega partnerja imela tudi moja bodoča hči.

Močno sem si želela družino, a želela sem svojim otrokom omogočiti dom, ki je varen, brez tolerance do zlorabe. Ta želja je bila tako močna, da me je spodbudila, da se medgeneracijska travma konča z menoj.

Nisem vedela, kako se lotiti. Zame je bilo povsem običajno pustiti ljudem, da hodijo po meni. Verbalna in čustvena zloraba je bila v moji glavi del normalnega odnosa. Nisem imela zdravih mej in postavljanje zase mi je bilo izven cone udobja. 

Moja pot ni bila lahka, vendar mi je uspelo. Tukaj je nekaj mojih najboljših nasvetov, ki so mi pomagali prekiniti cikel medgeneracijske travme.

1. Ozavestite medgeneracijsko travmo

Prvi in izjemno pomemben korak je, da se zavemo svoje travme in jo razumemo. Razmislite, v kakšnem okolju so živeli vaši starši. So odrasli v nasilju? Morda v vojni in revščini? Razmislite, kaj se je zgodilo v življenju vsakega družinskega člana, da se je ta počutil nevarno. Sprašujte starše, tete, strice, babice in dedke... poskušajte izvedeti čim več informacij o življenju vaših prednikov.

Tako boste bolje razumeli njihovo in posledično svojo zgodbo. 

2. Prevzgojite svojega notranjega otroka

Dobro razmislite, kaj ste doživeli od rojstva do sedmega leta starosti. To so leta, ko se najbolj intenzivno razvijajo naši možgani in živčni sistem. Takrat se tudi naučimo, kaj je za nas "grožnja" in kaj je za nas varno. 

Morda napišete na list papirja vse spomine, ki vam pridejo na pamet iz zgodnjega otroštva.

Vrnite se nazaj v spomine, ko vas je bilo strah in vizualizirajte, kako si kot otroku dajete tisto, kar ste takrat potrebovali. Pristopite ljubeče in se pomirite. Ponudite si varnost, ki je niste dobivali iz zunanjega okolja.

3. Preglejte družinski "načrt preživetja"

Vsi imamo "načrt preživetja": tako mi, kakor tudi naši starši. Moj oče se je denimo naučil kričati, ko se je počutil v nevarnosti. To metodo je najverjetneje razvil v otroštvu. Sama sem se zaprla vase in utihnila.

V otroštvu so taki načrti bili nujni. Nismo imeli druge izbire, kot da jih uporabljamo. A kot odrasli nam ravno taki načrti lahko povzročajo težave.

Vzemite si čas in razmislite o tem, kako se sami odzivate takrat, ko se ne počutite varne in kako se odzivajo vaši družinski člani. Ta vedenja so naučena, ne genetska. Da bi jih odpravili, je prvi korak, da jih ozavestite.

4. Delajte na spremembi vedenja

Ko se zavemo svojih vzorcev, jih lahko z majhnimi koraki začnemo spreminjati. Več manjših korakov nas pripelje do večjih sprememb.

Najprej razmislite, kaj želite spremeniti in razmislite, kaj bi lahko bil prvi korak. Če denimo pretirano ugajate drugim, je lahko vaš prvi cilj, da počakate pol ure, preden nekomu rečete "da". V tem času lahko naredite nekaj zase, nekaj, zaradi česar se počutite dobro in se šele nato odločite, kaj si resnično želite.

5. Poiščite podporo

Spremembe so že same po sebi lahko naporne, še težje pa je, če ob tem nimate podpore. Poiščite si ljudi, ki vas bodo spodbujali pri vaši rasti in vas motivirali, da dalje delate na sebi.

Toplo priporočam tudi strokovno pomoč. To je lahko psihoterapevt, mentor, morda celo podporna skupina. Važno je, da imate nekoga, ob katerem se počutite varne in ki vam lahko pomaga s strokovnimi nasveti ter je usposobljen za delo s travmo. 

6. Poskrbite za sproščanje

Razreševanje medgeneracijskih travm vključuje premike izven cone udobja, zaradi česar vas lahko na začetku preplavi tudi strah. Poskrbite, da v svoj dan vpeljete tudi dejavnosti, ki vas sproščajo in spravljajo v dobro voljo.

To so lahko dihalne vaje, meditacija, ples, poslušanje glasbe, pisanje dnevnika, sprehod v naravi... Vsak človek je različen, zato je pomembno, da poiščete nekaj, kar ustreza vam.

7. Bodite sočutni do sebe

Razreševanje travm ni linearni proces; ima vzpone in padce. Morda se vam bo zdelo, da ste zelo napredovali, v naslednjem trenutku pa se boste vrnili k starim vzorcem.

Pomembno je, da v takih trenutkih niste prestrogi do sebe in razumete, da slab dan še ne pomeni, da niste naredili nobenega napredka. Ostajajte potrpežljivi in ne pozabite, da medgeneracijskih travm, ki obstajajo že desetletja, ni mogoče razrešiti v nekaj mesecih.

8. Naučite se imeti radi

Če ste odraščali v disfunkcionalnih družinah, obstaja velika verjetnost, da iščete zunanjo potrditev. A vso tisto ljubezen, ki si jo želite od drugih, lahko ponudite sami sebi. Bodite prijazni do sebe. Poskrbite zase. Pohvalite se.

Ko se naučite vzljubiti sebe, boste lažje premostili tudi vse izzive in verjeli, da si zaslužite boljše življenje, brez medgeneracijskih travm.

9. Znebite se prepričanj, ki niso vaša

V otroštvu prevzamemo veliko prepričanj od naših staršev. Naučimo se, kaj je "dobro", "primerno", "vljudno" in "pravilno". Nekatera prepričanja nam lahko koristijo, spet druga pa morda tudi škodijo.

Sama sem recimo prevzela prepričanje, da "neuspeh ni opcija". V resnici pa sama verjamem, da je neuspeh del rasti in zdravljenja. To prepričanje se veliko bolje počuti v mojem telesu, kakor prepričanje mojih staršev.

Razmislite, katera prepričanja niso vaša in kaj v resnici verjamete. 

Ne glede na to, kaj ste doživeli v preteklosti, ne pozabite, da lahko ustvarite drugačno prihodnost.

Prirejeno po: TinyBuddha