Kako se po dopustu vrniti v službo?

21. 8. 2015
Deli
Kako se po dopustu vrniti v službo? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Ko se naš oddih bliža koncu, pogosto razmišljamo, kako bi bilo naše življenje lepše, če ne bi bilo treba hoditi v službo, vsak dan vstajati ob prezgodnji uri, hiteti, se jeziti na slabo vreme in zastoje na cestah,... Občutek imamo, da nas služba bremeni, obkroženi smo z zagrenjenimi sodelavci, neprijaznim okoljem, zgrešenim sistemom, poleg tega pa smo premalo plačani za veliko preveč dela in našega časa, ki ga pustimo v službi.

Kaj je v službi tako težkega?

A v službo se vračamo in smo ne nazadnje zanjo tudi hvaležni. S svojim delom ustvarjamo sredstva, ki jih potrebujemo za življenjske dobrine, z delom se lahko potrjujemo, v službi pa imamo lahko tudi odnose, ki so lepi in bogati.

Zakaj je potem včasih tako težko?

Na prvo žogo bi se najbrž vsi strinjali, da se je svet v zadnjih letih tako zelo spremenil, da smo vsi ves čas samo še pod pritiskom. Storilnost, uspešnost, večanje prodaje, dobiček, ... to so besede, ki nas dnevno preganjajo, mi pa se počutimo kot ranjena žival, ki ne ve, kam bi se zatekla. Pa saj niti kave ne uspemo več spiti skupaj s sodelavko, brez da bi se nam to kasneje slabo obrestovalo!? Delo nam ne le ostaja, pač pa se sproti nalaga še novo.

Izguba kontrole

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s stresom, ki ga povzroča delovno okolje ter t.i. poklicno izgorelostjo – stanjem telesne in psihične izčrpanosti, ugotavljajo, da je najtežje tistim zaposlenim, ki imajo najmanj kontrole pri svojem delu. Govorimo o primerih, ko zaposleni nikoli ne vedo, kaj vse bodo med dnevom še dobili za narediti, koliko ljudi bo potrkalo na njihova vrata s svojimi željami in potrebami, da jim zaposleni takoj pomaga, na koliko nujnih elektronskih sporočil je potrebno odgovoriti, kolikim nezadovoljnim in jeznim klientom bo treba biti prijazno na razpolago in podobno.

Lahko torej rečemo, da smo izgorelosti v službi izpostavljeni vsakič, ko bi želeli obvladati situacijo, na katero v resnici nimamo vpliva.

Ob tem pa je pomemben še en vidik izgube kontrole: ko opravljamo delo, ki nam je naloženo, brez da bi imeli možnost odločati o njem, ne opazimo, kako se v nas širijo negativni občutki. Tako smo v delovnih okoljih, kjer se moramo stalno samo odzivati na potrebe drugih, vedno bolj besni ali pa nemočni in obupani. Zagrenjeni in izpraznjeni sčasoma ne opazimo ničesar dobrega več, ne vidimo, kako negativno delujemo in doživljamo sodelavce, ter kako smo zanemarili svoje osnovne potrebe po čustveni varnosti, stiku, odnosih.

Prav zato se ne moremo več sprostiti niti ob kavi, ob praznovanju sodelavkinega rojstnega dne in niti ob odhodu na dopust (ker nas bo ob prihodu nazaj itak čakala spet gora dela...).

Stik s seboj

V stanju neprestanega pritiska je zelo pomembno, da ohranjamo stik s seboj. Ko tega stika ni, pridejo slabi občutki na plan v odnosih, ki sicer nimajo nobene povezave s službo. Tako se nam zgodi, da doma postajamo nestrpni, razdražljivi in so naši domači krivi za vso našo slabo voljo. Ob tem pa ne prepoznamo, da je naše negativno razpoloženje povezano z nezadovoljstvom v službi, z dolžnostjo neprestane prijazne razpoložljivosti direktorju ali strankam in z občutkom, da nimamo nikogar, s katerim bi se lahko pogovorili, odložili čustveno breme, si zaupali stiske.

Namesto slednjega se v službah širi ogroženost, zavist in opravljanje. Vse, kar ne uspemo povedati oz. dati čustveno nazaj v službi, prinesemo domov in naši bližnji tako postajajo »odlagališče« naših bolečih občutkov... Negativna občutja tako rušijo naše odnose, prizadenejo pa tudi nas same. Zaradi pritiska lahko postanemo drugačni: kot bi bili paralizirani, pasivni, morda postanemo cinični, se začnemo tolažiti s hrano, z alkoholom, več kadimo, ... – vse, da bi le malo pozabili, kako težko nam je.

Če želimo ostati psihično (in tudi fizično) zdravi, je nujno, da vemo, kje smo sami najbolj krhki: kaj nas najbolj rani, potre, jezi ali prestraši. To je namreč že prvi korak k prevzemanju kontrole nazaj. Ko človek začuti samega sebe, si ovrednoti stisko, ki jo doživlja in razvije sočutje do sebe, potem je vse veliko lažje.

Prepoznanje lastne stiske in nežnost do sebe znižata notranji pritisk in vračata kontrolo nazaj. Seveda ne moremo spremeniti delovnega sistema, a lahko spremenimo sebe in si ovrednotimo, kako se npr. nekega dela bojimo ali npr. koliko jeze prebudi neka stranka v nas. In s tem ni nič narobe, saj imamo pravico do lastnih občutij. Ko se na polno zavedamo sebe, lahko začnemo na zunaj ravnati premišljeno in zrelo. Dokler si ne priznamo, da nas je npr. strah pripraviti neko poročilo, ne bomo opazili, koliko nepotrebnega časa porabimo samo zaradi bežanja pred tem strahom. Zato opravimo tisoč drugih drobnih in nepotrebnih stvari, izdelava poročila pa še vedno čaka na mizi in v nas veča občutke groze, nemoči, stresa.

Delati več tega in manj tistega

Usmeritve za preprečevanje stresa in izgorelosti gredo v dve smeri in sicer:

  • narediti več zase (začni skrbeti za svoje telo, vsak dan se gibaj, zdravo jej, meditiraj, dovolj spi, izobražuj se, več se druži s prijatelji, izberi si svoj hobi, posveti se svoji družini, dan zaključi z mislijo, za kaj vse si danes hvaležen, ...)
  • ali poskrbi zase tako, da nekaj zmanjšaš (manj kave, cigaret in nezdrave hrane, ne zaključi dneva pred televizorjem, ne sodeluj pri opravljanju sodelavcev, čez vikende in praznike ne glej e-pošte, ne vmešavaj se v zadeve, ki nimajo s teboj nobene zveze, ne beri črne kronike, ...).

Če so te usmeritve namenjene skrbi zase, pa nikakor ne smemo spregledati še nečesa: v službi se je potrebno povezati s sodelavci, se naučiti sodelovati, prositi za pomoč in jo tudi ponuditi.

Delo na odnosih vedno obrodi sadove in tudi skrb zase se nam bo obrestovala veliko hitreje, če bomo okrog sebe soustvarjali iskrene in tople odnose.

Imeti rad svoje delo

Najpomembnejše ni, kako zahtevno ali odgovorno delovno mesto imamo, pač pa, koliko osebne note lahko damo v svoje delo.

Nekaj napotkov smo že navedli, morda za konec še najvažnejše: poskusite vzljubiti sebe pri svojem delu in seveda tudi svoje delo. Poglejte, koliko dobrega in koristnega lahko naredite s tem, kar počnete. In če se včasih v službi ne zdi prav nič lepega - nikoli ni tako grozno, da ne bi mogel biti prijazen s sodelavcem, pogledati na risbico, ki visi na steni in nam jo je za v službo narisal otrok ali se zazreti skozi okno in videti, kako lepo veter boža listje, ki se bo prav kmalu spet obarvalo rumeno in rdeče...

Kot bi mignili, bo poletje za nami, mi pa lahko polni notranje moči stopimo v novi – stari delovni ritem.

Tatjana Rožič Študijski in raziskovalnegi center za družino (ŠRCD)

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez