Otroku nudite brezpogojno ljubezen in podporo v neprimerljivih količinah, se z njim pogovarjajte in ga upoštevajte. Tako se bo razvijalo njegovo samospoštovanje.
Zrastel bo v samozavestnega človeka, ki bo znal razmišljati, odločati in tudi reševati težave, ki se bodo pojavile na življenjski poti. Vedel bo, da ima pravico biti srečen, da si zasluži uspeh, prijateljstvo in ljubezen.
Da otrok v sebi vse to razvije, mora občutiti, da ga imajo njegovi starši radi in da se ob njem počutijo dobro. Predvsem pa mu morate prisluhniti.
Naj otrok občuti, da vas njegovo pripovedovanje zares zanima in ne imejte v sebi ves čas tistega občutka, ki vam pravi, da ta majhna nadloga potrebujejo le kup vaših nasvetov. Tega si morda otrok niti ne želi, z vami želi le deliti svojo izkušnjo. Pokažite mu, da so njegove besede segle v vaše uho.
Ne glede na to, kaj vam pripoveduje, bodite pozorni tudi na na njegovo vedenje. Opazujte ali je ob pripovedovanju jezen, žalosten, navdušen, razočaran... Koliko ste otroka zares poslušali, se bo pokazalo v vaši reakciji.
Če se potrudim, lahko uspem
Opišite vedenje, s katerim niste zadovoljni. Pri tem pazite, da otroka ne boste napadali ali ga obsojali.
Opišite le, kaj je naredil: ‘Nisi pospravil igračk,’ ali pa: ‘Z barvicami si risala po zidu.’ Otroku razložite, zakaj je to treba spremeniti.
Bodite kratki in ne zapletajte: ‘Tvoje igračke nas motijo,’ in ‘Zid je zdaj videti grd.’
Pokažite mu, da ga razumete: ‘Vem, da nisi hotel zamuditi risanke,’ in ‘Vem, kako rada rišeš z barvicami.’
Jasno izrazite svoja pričakovanja: ‘Takoj ko bo konec risank, pospravi igračke,’ in ‘Ne riši več po zidu.’
Otroka ne pozabite pohvaliti. Izpostavite tisto, kar je otrok naredil dobro, in povejte, kaj mora še postoriti: ‘Lepo si pospravil igračke v dnevni sobi, zdaj pa pospravi še tiste, ki si jih pustil na hodniku.’
Pazite, da se kritika vedno nanaša na otrokovo vedenje in ne na otrokov značaj. Namesto: ‘Neredoljubna si,’ raje recite: ‘Igračk nisi pospravila nazaj na svoje mesto.’
Na razvoj samozavesti nič ne vpliva tako dobro kot uspeh. Občutek samozavesti je največji, kadar otrok poskuša narediti nekaj, kar se mu zdi težko. Po velikem naporu in več poskusih mu le uspe.
Takrat otrok ugotovi: Če se zelo potrudim, mi lahko uspe! To je tipično razmišljanje samozavestnih ljudi. Otrokom moramo torej omogočiti, da doživijo uspeh. Omogočiti jim moramo, da se znajdejo v različnih situacijah, da bi odkrili, v čem so dobri. Seveda jim moramo pri tem pomagati, vendar ne več, kot je potrebno.
V čem sem danes boljši kot včeraj?
Če otrok nekaj naredi bolje kot prej, mu tega ne pozabite omeniti. Otrok sam svojega napredka morda sploh ne bo opazil. Lahko ga na primer prosite, naj napiše pet stvari, ki jih letos zna narediti, pa jih lani še ni znal. Pri tem se ne omejite zgolj na šolske dejavnosti. Napredek je tudi to, da se otrok zdaj redkeje spre s svojimi prijatelji ali pa se odziva manj naglo.
Otroci pridobivajo vedno nove izkušnje in se iz njih učijo. Za to potrebujejo spodbudo in podporo staršev. Spoznati morajo, da ne bodo mogli doživeti uspeha, če ne izkusijo, da je povsem v redu, da včasih uspejo, drugič ne.
Seveda si noben starš za svojega otroka ne želi, da bi ta doživel neuspeh. Nekateri starši tako, seveda le z najboljšimi nameni, skušajo otroka zavarovati pred položaji, v katerih bi lahko doživel neuspeh.
Toda za otroka je zelo pomembno, da razume, da v življenju vsi, tako otroci kot odrasli, doživljamo tudi neuspehe. Če se z neuspehom nikoli ne sooči, se ne more naučiti spopadati z razočaranjem in s frustracijo.
Namesto da otroka ščitite pred neuspehi, ga raje naučite, kako naj se z njimi sooči. To mu bo v življenju velikokrat koristilo in bo dobro vplivalo na njegovo samozavest.
Majda Rijavec
- Preberite še: O ravnodušnost staršev in šole