Čeprav mnogi med nami na zunaj dajemo slutiti, da se spoštujemo in imamo radi sami sebe, v naši notranjosti pogosto kraljuje povsem drug svet. Odkrijte, kaj vam preprečuje, da bi bili svoj največji prijatelj.
Imeti rad sebe zveni tako logično, navadno, naravno. Kot da je to najbolj preprosta stvar na svetu. Čudovito bi bilo, če bi bilo to tudi res. Potem bi se lahko pogledali v ogledalo, si pomežiknili in rekli: Od danes se imam rada! – in to je to.
No, ta odločitev, da se bom odslej imela rada, je sprejeta na miselni ravni. To pa je enako le skupku besed.
Vloga žrtve in samoljubje
Pod to navidezno odločitvijo se skriva vrsta vsakodnevnih odločitev, ki s pozornostjo in z ljubeznijo do sebe nimajo prav veliko skupnega. Na primer, ali bom:
- pristala na druženje z ljudmi, ki me izčrpavajo?
- dopustila malenkostim, da me odvrnejo od mojih resničnih prioritet?
- iskala načine za izpolnjevanje tujih pričakovanj?
- poslušala glas strahu, ki mi pravi: ‘Ne bo ti uspelo’?
- naredila, kar želijo drugi, samo da ne bi izpadla sebična?
- pozabila na svoje življenjske sanje in naprej bolščala v televizijski sprejemnik?
- tiho povesila glavo, ko me nekdo užali?
- pretiravala z delom, ne da bi si vzela čas za počitek?
Obstaja neskončno število načinov, kako zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samega sebe. Na srečo je prav toliko tudi načinov, kako se lahko vzljubimo navznoter.
A najprej se posvetimo temu, kar nas pri tem ovira...
Dva največja strupa, ki onemogočata ljubezen do samega sebe, sta: vloga žrtve in samoljubje.
Prvi strup temelji na metanju sebe v senco, drugi je obratno utemeljen na senčenju in zatemnjevanju drugih, da bi osvetlili sebe.
Tako kot kateri koli odnos (do partnerja, otroka, psa, sveta) zahteva tudi ljubezen do sebe postopnost, razvoj. Ljubezen do sebe se ustvarja z opazovanjem, s sočutjem in z negovanjem sebe.
Poleg tega da nas pomirja in osrečuje, je hkrati znak univerzalne odgovornosti do drugih. Ker če se dobro počutimo v sebi, veliko bolje delujemo v vseh drugih vidikih življenja. Na žalost pa se v sodobni družbi še vedno tradicionalno poveličuje in neguje vloga žrtve.
Priča smo kolektivni prepovedi ljubezni do samega sebe, ki se prenaša iz generacije v generacijo, kot bi imeli vprogramiran napotek, da lahko ljubimo in pazimo na druge le na račun žrtvovanja sebe.
Dokler bomo ljubezen merili glede na to, koliko smo pripravljeni pohoditi sebe, se bomo vrteli v začaranem krogu, saj v tem primeru nimamo prostora za pravo ljubezen.
Negovanje sebe
Položaj žrtve je lahko prepoznati. Zelo jasni kazalci, da nam je ta mučna vloga zlezla pod kožo, so:
- če izrazito želimo pomagati drugim, ne moremo pa pomagati sebi
- če zaradi občutka krivde nenehno preverjamo svoje obnašanje
- če verjamemo tistim, ki ne verjamejo v naše sposobnosti
- če pogosto občutimo nemoč in se samopomilujemo
- če smo obkroženi z ljudmi, ki se nenehno pritožujejo
- če se pogosto počutimo izkoriščane
- če ne znamo reči ne.
Če smo večino svojega življenja preživeli v skrbi za druge, nam bo zagotovo težko narediti odločilen preobrat in začeti raziskovati življenje in uživati v njem – v prvi vrsti zaradi sebe. Ključno spoznanje v tej igri (nezaželenih) vlog lahko izrazimo v naslednjem stavku: Da bi imeli radi druge, nam ni treba zanikati ljubezni do sebe.
V lastni koži oz. sami s sabo preživimo 100 odstotkov svojega življenja. To je odnos, ki traja najdlje in ki ga občutimo (tako v temnih kot svetlih tonih) do konca življenja.
Zato se moramo ukvarjati najprej s sabo. Občasno postaviti sebe na prvo mesto ni sebično, temveč realno in logično.
Samoljubje ali ljubezen?
O tem, kaj je in kaj ni sebično, bi lahko razpravljali ure in ure, pa še ne bi prišli do zaključka. Vedno se bodo našli ljudje, ki nas bodo zaradi tega ali onega razloga imeli za sebične. Zato je pomembno, da smo pomirjeni sami s seboj, da smo v stiku s svojimi resničnimi željami in odločitvami. Vseh zunanjih zahtev tako ali tako ni mogoče zadovoljiti.
Nenehno ugajanje drugim in izpolnjevanje njihovih zahtev pravzaprav ruši podobo o nas samih in ogroža naše samospoštovanje. Kadar se pretirano ogledujemo v očeh drugih, je to znak, da se nimamo dovolj radi oz. da se nimamo radi na zdrav način.
Nujno je razlikovati med samozaljubljenostjo (nezdrav narcizem) in ljubeznijo do sebe (zdrav narcizem). A kako ju ločiti? Kako potegniti jasno mejo? Kako se prepričati, da se iz lastne nesamozavesti nismo malo samozaljubili?
Narcizem je poveličevanje samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Prevladujoč občutek, ki motivira narcisoidno osebo, je zavist. Ta pa ni nič drugega kot odsotnost ali nasprotje ljubezni.
Mitološki Narcis je zaradi samozaljubljenosti in hrepenenja po lastnem odsevu v vodi obsojen na trpljenje. Ni sposoben uresničiti resnične ljubezni (niti do sebe niti do drugih), ker je obseden sam s seboj. Lastna krhkost mu onemogoča vzpostavljati in doživeti bližino.
Sodobni Narcis je prav tako očaran s svojim odsevom. Obremenjen je s svojim videzom, uspešnostjo in družbenim položajem. V drugih vidi zgolj sliko lastne lepote, uspeha in pomembnosti. Resnični ljudje s svojimi kvalitetami in slabostmi, s svojo osebnostjo in življenjskimi zgodbami so zanj nepomembni. Njegov cilj je zasijati v tujih očeh, da bi zakril notranjo praznino. Zato se trudi očarati, osvojiti.
Po drugi strani je zdrav narcizem predpogoj za kakovostno in uspešno življenje. Je temelj samozaupanja in pozitivne podobe o sebi. In prav to v tem članku razumem pod besedama ‘ljubiti sebe’.
Če se doživljamo kot povprečne in zamenljive, bomo težko napredovali na poti uresničevanja svojih življenjskih sanj. Če ne verjamemo vase in v svojo avtonomijo, se bomo prej ali slej znašli v odvisniškem razmerju ali dopustili, da z našim življenjem upravljajo drugi.
Medtem pa zdrav narcizem oz. ljubezen do samega sebe v življenje prinaša občutek psihične trdnosti in nagibanje k individualizmu ter ustvarjalnosti.
Negovati, razumeti
Kako se imeti rad, je priljubljena tema literature za samopomoč, ki nas ‘uči’, kako se lahko naučimo vzljubiti sebe. A če celotno zgodbo predelamo le na miselni ravni, bomo zelo verjetno sprejeli številne odločitve tipa: ‘od jutri bom redno telovadila’, ‘končno bom ljudem, ki stalno nekaj hočejo od mene, začela govoriti ne’, ‘vsako jutro si bom pred ogledalom ponavljala: Bravo, samo naprej.’
Roko na srce, te naučene lekcije delujejo le kratek čas, potem pa izhlapijo, podobno kot izpitna literatura po opravljenem izpitu.
Nič bolj niso učinkovite kot limonada v vročem poletnem dnevu. Malo nas ohladi, zatem pa, če se na globlji ravni nič ne premakne, vse ostane isto kot prej.
Brezpogojno
Pozitivna afirmacija deluje kot kratkotrajna osvežitev za um, ki je navajen ponavljati: nisi vredna, nesposobna si, lahko te je sram in podobno. Dolgotrajna sprememba ni utemeljena na samoprepričevanju, temveč na razumevanju vzrokov za težave in na globlji čustveni preobrazbi. Ljubiti sebe ni preprosta lekcija.
Bodimo realni – se imamo res radi tudi takrat, ko smo žalostni, jezni, prazni ali polni krivde? Kadar smo se v teh trenutkih sposobni sprejeti takšne, kakršni smo, in premoremo sočutje do sebe, ti občutki postanejo manj strašni.
Če ljubezen do sebe obravnavamo kot ideal, kot občutek nad občutki, se imamo radi brezpogojno. No, takšna ljubezen do sebe je prej duhovni mit kot resničen občutek.
Brezpogojno lahko ljubimo novorojenčka, otroka, ker nas osrečuje že samo s tem, da je. Zrela partnerska ali prijateljska ljubezen ni brezpogojna. Pogojuje kakovost vedenja. Prav zaradi mita o brezpogojni ljubezni številne ženske ostajajo z moškimi, ki jih tepejo, in otroci pristajajo na dosmrtno uslužnost staršem, ki jih trpinčijo.
Zrelo ljubezen bomo poklonili nekomu, ki nam v enaki meri vrača pozornost, vdanost oz. lastno ljubezen. Tudi ljubezen do sebe je podobno odvisna od tega, koliko pozornosti si namenjamo, kako se negujemo, razumemo, sprejemamo. Neresnično bi bilo težiti k ljubezni do sebe brez vsake mere, brez vsakega pogoja.
Ljubezen do sebe, ki ni malikovalska, temveč realna in človeška, odpira oči za neizmerno življenjsko radost. ‘Ljubiti sebe’ ni zgolj prazna parola, niti preprosta trdna odločitev.
To je vseživljenjska pot odkrivanja in spoznavanja samega sebe.
Tomica Šćavina
Čas je, da ponovno vzpostavite intimen odnos s sabo, da se vzljubite in da odkrijte, kaj vam preprečuje, da bi bili svoj največji prijatelj.
Pridružite se nam na jesenskem Sensa vikendu, ki ga bomo posvetili prvemu zakonu ljubezni – ljubezni do sebe.
Ne pozabite, da ste največji zaklad, ki ga lahko odkrijete, vi sami.
