Dan nam je bil raj, v katerem lahko živimo. Če hočemo. Ali pa si lahko izberemo ločenost, pomanjkanje in smrt. Nagibamo se k drugi odločitvi. Je to naša zavestna odločitev? V ta odgovor se splača poglobiti, ker je odločilnega pomena.
Do življenja, po kakršnem hrepenimo, in do življenja po smrti pridemo kratko malo tako, da se zanj odločimo. A v to ne verjamemo. Tako preprosto pa spet ne more biti – si pravimo. Ne, ne, zadostiti moramo zahtevam!
Do napredka pridemo postopoma, z majhnimi koraki. Uspeh je spoznati privid v vsaki od iluzij, ki jih običajno obravnavamo kot objektivno resničnost.
Ničesar se nam ni treba naučiti. Le spomniti se moramo. In ugotoviti, da je resnično.
Rečeno nam je bilo, da Boga ne moremo spoznati. To ni res.
Rečeno nam je bilo, da obstaja kup stvari, ki jih Bog zahteva od nas. To ni res.
Rečeno nam je bilo, da ničesar ni zadosti in da moramo zato tekmovati med sabo, celo za Boga. To ni res.
Rečeno nam je bilo, da bomo v primeru neizpolnjevanja božjih zahtev kaznovani. To ni res.
Rečeno nam je bilo, da je Božja ljubezen pogojna in da so tisti, ki izpolnjujejo pogoje, večvredni. To ni res.
Rečeno nam je bilo, da je vse skupaj preveč zapleteno, da bi lahko doumeli. To ni res.
Resnica je povsem drugačna in zelo važno je, da jo poveste tudi svojim otrokom.
Tehtna spoznanja
Iluzije so nam dane zato, da lahko dojamemo in izkusimo vse vidike in lastnosti Boga, Stvarnika, ki se spoznava skozi nas same. Ko lahko iluzije prepoznamo kot iluzije, spoznamo naslednje:
1. Bog ničesar ne potrebuje. Človek ne potrebuje ničesar zunaj sebe, da bi bil srečen; ne osebe, ne kraja, ne stvari. Pravo srečo najdemo znotraj sebe. Pa tudi modrost in blaženost. Iluzija potrebe, ki je ena najmočnejših iluzij, ima namen omogočiti nam spoznanje, da ne potrebujemo ničesar, saj smo božji otroci.
2. Bogu ne more spodleteti, kakor tudi ne nam. Neuspeh je iluzija, saj je vsako poskušanje uspeh in vsak trud prispeva k zmagi. Ko izkusimo tisto kar nismo, to ni neuspeh pri poskusu doživljanja, marveč način doživetja tistega, kar smo.
3. Ničesar ni, kar bi bilo ločeno od česarkoli. Vsak človek je globoko povezan z vsem življenjem in z vsemi ljudmi; nikoli nismo ločeni od Boga. Ne v življenju, ne po smrti fizičnega telesa. Iluzija ločenosti omogoča doživetje čudovite ekstaze združitve.
4. Vsega je v izobilju. Da bo vsega zmanjkalo, mislimo zaradi ujetosti v iluzijo potrebe. V resnici ničesar ne potrebujemo, saj vse že imamo. Največ prejmemo s čedalje večjim razdajanjem in ne prejemanjem. Ko imamo vse in ne vemo, da imamo vse, nimamo ničesar. Edini način, da lahko izkusimo obilje, je ta, da občutimo, kako je imeti manj kot vse – ničesar. Z iluzijo pomanjkanja tako lahko izkusimo svoje obilje.
5. Ničesar takega ni, kar bi morali storiti, da bi bili primerni za dostojanstveno in izpolnjeno življenje. Z nikomer ni treba tekmovati za karkoli, božji blagoslov je namenjen vsem. Zahtevanje ne obstaja. Kdo pa bi karkoli lahko zahteval? In od koga? Je le Bog. Z iluzijo zahteve lahko opazite, da v resnici ni ničesar, kar bi kdo lahko zahteval. Izkusite svojo svobodno voljo.
6. Nikoli nam ne bo sojeno. Nikomur ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja, spreminjanje ali izboljševanje sebe, da bi lahko bil čudovit in popoln v očeh Boga. Saj takšen že je, ne glede na to, kaj počne. Bog ne sodi, zanj so vsa dejanja sprejemljiva kot del raziskovanja samega sebe. Z iluzijo sodbe lahko doživite čudežnost neobsojajočega sebe in neobsojajočega Boga.
7. Nikoli ne bomo obsojeni. Bog ne bo nikogar obsodil. S pomočjo iluzije obsodbe si lahko predočite, da si ne zaslužite ničesar drugega razen pohvale. Če bi nas vedno samo hvalili, ne bi vedeli, kaj pohvala sploh je. Zamisel o Bogu, ki kaznuje, je bila zelo uporabna, da smo lahko občutili veliko različnih vidikov bivanja: strah, odpuščanje, sočutje in milost.
8. Ljubezen ne pozna pogojev. Nikomur ni treba biti v skrbeh, da bi izgubil človeško ali božjo ljubezen. Vsi smo del enega, božjega telesa. Naša lastna, brezpogojno deljena ljubezen je največje darilo, ki ga lahko damo svetu. Gre le za drugačen izraz iluzije ločenosti, ki omogoča pojav relativnosti.
9. Nihče ni več vreden od drugega. So le tisti, ki se spomnijo več in tisti, ki se spomnijo manj. Biti poseben ne pomeni biti boljši. Vse poti do cilja so dobre. Vendar enakovrednosti ne morete spoznati, če je enakovrednost vse, kar je. Iluzija večvrednosti ima svojo vlogo, saj daje moč za dvig nad negativne okoliščine in njihovo premagovanje.
10. Vse to že vemo. Da smo nevedni, je iluzija. Vse smo le pozabili in zdaj je treba le spoznati, kdo smo ter odgrniti zaveso. Ničesar takega ni, kar ne bi mogli narediti ali spoznati. Pomen učenja ni nikoli v tem, da bi se nečesa naučili, temveč, da bi se spomnili. Iluzija nevednosti nam omogoči, da se ponovno spomnimo in ugotovimo, kako veliko je znanje Stvarnika. Spoznanje majhnega dela vodi do večjega spoznanja. Spoznanje vsega pa ne vodi do spoznanja ničesar.
Razumeti je treba, da je iluzija - iluzija, da smo si jo izmislili v resnične namene, vendar pa sama po sebi ni resnična. S kozmičnim načrtom ni bilo mišljeno, da bi nam bila v breme in žalost, v nadlogo in trpljenje. To pa ne bo več, ko bomo dojeli končno resničnost: ločenosti ni; je le enost. Zgolj enost.
Proces evolucije oz. spreminjanja življenja je po prvi fazi, ki je trajala nekaj tisoč let, prešel v drugo fazo, ki se lahko zaključi v nekaj desetletjih. Prihaja do pospeševanja duha ali tistega, čemur bi lahko rekli preboj. V tej fazi prihaja do globalnega premika zavesti, v kateri ima vsak človek svojo vlogo. Ključ tega trenutka se skriva v naših otrocih. Kajti ti bi lahko bili že prosti iluzij svojih staršev.
Povzeto po knjigi Neale Donald Walsch: Druženje z Bogom
Zoran Železnikar, prisluhni.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
