Je introvertiranost hiba?

23. 1. 2021
Deli
Je introvertiranost hiba? (foto: pexels)
pexels

Introvertiranost ni isto kot sramežljivost. Introvertirani ljudje so preprosto bolj zazrti vase in uživajo v ožji skupini prijateljev in svojcev. Toda kako lahko introvertirani uspejo v družbi, ki je podrejena ekstrovertiranim?

Introvertiranih ljudi je prav toliko kot ekstrovertiranih, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako. Razlog za to je preprost: ekstrovertirani ljudje so glasni, vsiljivi in jih je povsod dovolj, zaradi česar jih lažje opazimo kot tihe in zadržane introvertirane.

V naši družbi se ekstrovertirani veliko lažje in bolje vklopijo v družbo, medtem ko se morajo introvertirani bolj potruditi, da si izbojujejo svoje mesto pod soncem in da pri tem ne žrtvujejo svoje narave.

Dela za introvertirane

32-letna Irena je dolgo verjela, da je zaželeno biti ekstrovertiran in uživati dinamično življenje, izpolnjeno s stiki z različnimi ljudmi. Skratka, biti vse tisto, kar ona ni bila: »V osmih letih poučevanja sem vsak konec tedna preživela na kavču, popolnoma izčrpana po še enem napornem tednu,« pripoveduje Irena.

»Po vsakem dnevu, ki sem ga preživela kot učiteljica, sem bila izčrpana. Morala sem se ukvarjati z učenci, ki se ne trudijo dovolj, s tistimi, ki ne razumejo snovi, s tistimi, ki grdo ravnajo s svojimi vrstniki, s starši nezadovoljnih otrok, enkrat pa celo z mediji. Po vseh teh zunanjih dražljajih sem se zelo težko zbrala in umirila svoje misli. Čeprav sem učencem znala pomagati in jih opogumiti, da počnejo tisto, kar želijo v življenju, nazadnje nisem bila več sposobna pomagati sama sebi.«

Neko soboto je Irena spoznala tisto, kar se je že dolgo pripravljalo: »Ne maram učiteljskega poklica. Nikoli ga nisem. Zanimivo je bilo študirati pedagogiko in slavistiko, ne pa tudi vzdrževati vsakdanjih stikov s stotinami učencev. Zaradi tolikšnega števila ljudi so bile moje misli ves čas okupirane z vsem, kar sem tisti dan slišala in doživela. Še bolj pa me je frustriralo dejstvo, da so moji kolegi vse to brez težav prenašali.«

Kot ženska, ki ji na čelu piše, da je introvertirana, je Irena ena izmed mnogih, ki se veliko bolj znajde v svetu las­tnih misli in občutij kot pa v dinamičnem zunanjem svetu.

Potem ko je dojela, da ji bo izpostavljenost raznim zunanjim dražljajem vedno črpala preveč energije, je Irena pustila službo in se začela ukvarjati z oblikovanjem oblačil in nakita. Njen posel je hitro zacvetel, družabno življenje pa je omejila zgolj na tiste, ki ji značajsko odgovarjajo:

»Ko sem delala na šoli, sem zaradi vseh silnih službenih stikov povsem zanemarila osebno življenje. Ves čas sem bila osamljena. Ves prosti čas sem potrošila za to, da sem se spravila skupaj in si napolnila baterije za nov delovni teden. Zdaj se redno videvam z veliko manj ljudmi, so pa to posamezniki, s katerimi se želim videvati. Niti malo osamljeno se ne počutim,« pravi danes uspešna ustvarjalka.

Ljubezen do samote

Napačno je trditi, da je introvertiranost isto kot sramežljivost. Res je sicer, da obe značilnosti omejujeta družbeno interakcijo, toda zaradi različnih razlogov.

Medtem ko introvertirana oseba uživa v samoti, se sramežljivci na moč želijo zbližati z drugimi, a nimajo pravih veščin ali pa potrpljenja za to. Napačno je tudi introvertirane istovetiti z ljudomrzneži, saj so vse prej kot sovražno nastrojeni do ljudi, težava je le v tem, da jih preveč stikov in predolgo druženje z drugimi izčrpava. Zato se introvertirani na zabavi poslovi že po uri in pol, medtem ko se ekstrovertirani takrat šele dobro ogreje.

»Imam prijatelja Jureta, ki se izogiba celo novoletnih zabav. Če pa ga le uspemo prepričati, da gre z nami na zabavo, se nam pridruži le za nekaj časa in še pred polnočjo pobegne domov,« pravi 36-letni Leon, ki se v prostem času ukvarja z igranjem kitare s svojo glasbeno skupino in je zato na zabavah tudi do petih zjutraj, poln energije in vedno pripravljen na zabavo.

Njegov prijatelj Jure pojasni: »Zelo rad hodim na zabave, toda takšne, ki potekajo v mirnem vzdušju in majhnih družbah. Najlepše je, če se dobim s samo eno osebo in se v miru pogovarjam z njo.«

Ekstrovertirani sicer res več časa preživijo v družbi kot introvertirani, glede druženja z družino, ljubezenskim partnerjem ali bližnjimi prijatelji pa med enimi in drugimi ni velike razlike.

Ne slišim svojih misli

Beseda introvertiran izvira iz latinskega izraza, ki pomeni ‘biti zazrt vase’, medtem ko ekstrovertiran izhaja iz izraza ‘zazrt navzven’. Gre torej za razliko v tem, kako se odzivamo na življenjske okoliščine.

Medtem ko ekstrovertirani hrepenijo po zunanjih dražljajih, se jih introvertirani hitro zasitijo in se raje posvetijo svojim mislim. Medtem ko ekstrovertirani potrebujejo številne in močne izkušnje, da bi se počutili žive, introvertiranim že malenkosti prinesejo duševno blagostanje ali pa stres, če gre za negativne izkušnje.

Medtem ko se ekstrovertirani željno soočajo s tveganimi situacijami in hrepenijo po pustolovščinah, se introvertirani izogibajo večjih vznemirjenj, saj se ob njih počutijo, kot da so v stroju za mletje mesa.

»Količina stimulacij, ki se zdi ekstrovertiranim povsem vsakdanja, je za introvertirane utrujajoča. Zato se introvertirani veliko lažje učijo in delajo v samoti, ekstrovertiranim pa odgovarja več hrupa,« pravi psiholog Colin DeYoung z univerze v Minnesoti. Že način komunikacije hitro pove, kakšen značaj ima določena oseba. Ekstrovertirani rad veliko sprašuje in govori o sebi, introvertirani pa raje prisluhne in dobro premisli, preden kaj pove. Ekstrovertirani govorijo hitro in spontano, medtem ko imajo introvertirani raje počasen pogovor, ki ne zahteva hitrih odzivov.

Je zadržanost hiba?

Psihologi in nevrološki znanstveniki trdijo, da introvertirani niso znatno bolj inteligentni, je pa res, da njihovi možgani v kateri koli situaciji sprejemajo in obdelajo več podatkov kot možgani ekstrovertiranih.

Takšen ‘napad’ podatkov je veliko breme, ki pa se ga ni mogoče otresti zgolj z močjo volje. Introvertirane zelo razjezi pripomba, da preveč razmišljajo, saj pravzaprav sploh ne gre za razmišljanje, temveč za dejstvo, da njihov um sam od sebe predeluje cel kup podatkov. Popolnoma razumljivo je, da se povlečejo v osamo in tišino, da bi vse to lahko predelali.

Introvertiranim bi bilo veliko lažje, če bi njihov značaj vplival le na njihovo zasebno življenje. Večina si je namreč sposobna najti družbo, ki jim odgovarja, zabave, sprejemi in promocije pa niso edini dogodki, na katerih se lahko zabavajo. Toda zahodna družba je ekstrovertirana tudi na področju izobraževanja in dela. V družbi, v kateri največ veljajo tekmovalnost, agresija in hitrost, mnogo introvertiranih odneha, še preden doseže uspeh.

Če spremljamo domače medije, takoj opazimo, da je ekstrovertiranost veliko bolj cenjena od introvertiranosti. Naj gre za zvezde iz sveta zabave, športa ali politike, vsi po vrsti v intervjujih poudarjajo svojo odprtost, družabnost, veselje in energičnost. Ne glede na to, ali govorijo resnico ali ne, se dobro zavedajo, kaj morajo reči, da si bodo pridobili naklonjenost javnosti.

Si predstavljate, da bi televizijska voditeljica ali kateri od politikov rekel, da se izogiba velikim družbam, tveganim situacijam in da najraje dela v samoti, ker je tako bolj zbran? Jasno je, da bi s tem takoj ogrozil svojo priljubljenost.

»Napredek zahodne družbe temelji na zgovornosti, prodornosti in vnemi, zaradi česar so prav te lastnosti tako zaželene pri prebivalstvu. Očitno je, da v naši družbi vlada kult ekstrovertiranosti,« piše Colin De Young. Rezultati raziskav dajejo slutiti, da v hrupnih in odprtih družbah, kakršna je tudi slovenska, zadržani ljudje težje dosežejo uspeh v karieri.

»V kulturah, ki daje prednost besednemu izražanju, je molk ovira,« so objavili psihologi Anio Sallinen-Kuparinen, James McCroskey in Virginia Richmond, potem ko so primerjali načine komuniciranja v glasnih ZDA in na tihem Finskem.

»Zadržani molčečnež je lahko v skupini zelo angažiran, saj zna prisluhniti temu, kar govorijo drugi, razmišlja o tem in čaka, kdaj bo prišel na vrsto, da spregovori. Toda v ZDA bo po vsej verjetnosti ostal neopažen.«

Na Finskem je zadržanost in zazrtost vase norma. Ena od šal na ta račun se glasi takole: Matti reče: »Si videl, kako je včeraj …« Jari pa ga prekine: »Prišla sva na pivo, ne pa na pogovor.«

Notranji monolog

Glede na to, da je opaznost ekstrovertiranih pogosto ključna za poklicno napredovanje, si morajo introvertirani izboriti drugačne poslovne priložnosti. Sodeč po DeYoungu to lahko naredijo tako, da svoje skrite moči izkoristijo za načrtovanje, organiziranost in premišljenost.

Vsak sposoben poslovodja bi moral biti vesel, da ima v svoji ekipi nekoga, ki je uspešen pri nalogah, ki zahtevajo zbranost in daljša obdobja dolgočasnega in samostojnega dela. Ekstrovertirani morajo namreč vpreči vse svoje moči, da bi zmogli takšne vrste nalog, pa še takrat delo pogosto prekinjajo s pogovori s kolegi.

Za razliko od njih se introvertirani ljudje raje pogovarjajo sami s seboj in v sebi podoživljajo pretekle dogodke in izkušnje. Toda takšni duševni monologi, predvsem tisti, ki nastajajo zaradi negativnih izkušenj, so lahko zelo škodljivi za duševno zdravje in duševno blagostanje posameznika:

»Introvertirani so bolj kritični do sebe in bolj realni v svojih presojah, predvsem če gre za lastne vrline oziroma hibe. Hkrati pa so tudi bolj depresivni od drugih,« je za revijo Psychology Today povedal ameriški psiholog Robert McPeek.

Introvertirani zelo pogosto trpijo zaradi depresije in anksioznosti, toda kognitivna psihoterapija, ki je ena izmed metod zdravljenja takšnih stanj, lahko pacienta nauči, kako lahko brzda pogovor s samim seboj in ustavi tok negativnih misli. Redna telovadba je še ena od odličnih tehnik, s katerimi lahko introvertirani ustavijo nezaželene misli in izboljšajo svoje razpoloženje.

Če ste tipičen introvertirani tip, nič ne de, saj boste po dobri telovadbi uvideli, da so se vaše misli umirile in da veliko manj intenzivno obdelujejo stresne informacije.

Če boste telovadbi dodali še meditacijo ali jogo, boste hitro postali prav toliko odporni na zunanje okoliščine kot ekstrovertirani ljudje, a pri tem ne boste izgubili občutka za premišljenost, ki pripada samo vam.

Čigavi možgani so hitrejši?

Čeprav se zdi, da eni in drugi prihajajo iz popolnoma različnih svetov, se introvertiranost in ekstrovertiranost pojavljata pri vseh ljudeh, toda v drugačnem obsegu. Zelo malo je tak­šnih, ki so popolnoma introvertirani oziroma popolnoma ekstrovertirani. Vsi drugi v sebi nosimo oba značaja, le da en prevladuje nad drugim.

In od česa je odvisno, v katero skupino spadamo? Zdi se, da to ni stvar odločitve. Značilnosti introvertiranosti in ekstrovertiranosti so opazne tudi pri majhnih otrocih. Raziskave, v katerih so s posebnimi napravami merili možgane, je pokazala, da možgani introvertiranih in ekstrovertiranih delujejo različno.

Ko so merili električno aktivnost možganov pri ljudeh s tak­šnim ali drugačnim temperamentom, so odkrili, da imajo introvertirani večjo napetost možganov kot ekstrovertirani, pa naj opravljajo zahtevne intelektualne naloge ali pa počivajo. Da se jim ne bi možgani preveč naprezali pod visoko napetostjo, se introvertirani izogibajo močnih stimulacij.

Po drugi strani se ekstrovertirani povsem namerno izpostavljajo zunanjim dražljajem, saj bi v nasprotnem primeru njihovi možgani zaspali. Odkrili so, da imajo introvertirani boljšo prekrvavitev čelnega režnja, ki je odgovoren za spomin, načrtovanje, odločanje in reševanje težav, vse to pa so tipična miselna dela tihih, zadržanih in premišljenih ljudi.

Ekstrovertirani se zato dobro znajdejo na skupnih sestankih in tako imenovanih možganskih nevihtah, pri katerih si več sodelavcev izmenjuje zamisli, medtem ko introvertirani najraje komunicirajo prek elektronske pošte.

Ozren Podnar, prevod in priredba: Marta Pirnar Tittle

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"