Karel Gržan: “Čas je, da se Slovenci povrnemo k ponosu." (na izletu v Jurkloštru)

“Zares – kdaj bomo Slovenci prepoznali, kako zelo smo lahko ponosni, da smo se rodili v to deželo?” sem se spraševala po izletu s patrom Karlom Gržanom po skrivnostni dolini Gračnice.

Karel Gržan: “Čas je, da se Slovenci povrnemo k ponosu." (na izletu v Jurkloštru) (foto: Ana Vehovar) Ana Vehovar
4. 8. 2022

S patrom Karlom Gržanom po sledeh starodavnih kultur

“Ljudje smo se od nekdaj ozirali v nebo in v trajnosti zvezdnih sistemov razbirali zakonitosti za zemeljsko varnost in gotovost. Na svojih poteh so nam (bile) zvezde pomenljive sopotnice. Astro-arheologija odkriva zanimive povezave, ki so jih naši predniki pletli z zakonitostmi neba. Te zgodbe niso oddaljene. Živimo v njihovem območju, le prepoznati jih moramo. Ena izmed njih je gotovo odkritje ostankov gradišč na območju Jurkloštra in njegove okolice v povezavi z zvezdno sliko Oriona in drugih bližnjih ozvezdij.” Tako je zapisal dr. Karel Gržan v knjigi z naslovom V znamenju Oriona, v kateri je opisal svoje odkritje megalitskega svetišča v dolini Gračnice.

Jurklošter z okolico je resnično pravi biser, ki nosi v sebi ogromno pomenljivih in dragocenih zgodb, ki jih pripovedujejo številna doslej neznana gradišča, v prostor umeščena po zvezdnih koordinatah. Enodnevni izlet s postanki na posameznih točkah Orionove poti ob poslušanju razlag in modrih misli človekoljubnega patra dr. Karla Gržana pa je neprecenljivo, izjemno globoko doživetje.

3D prikaz Jurkloštra > vr.3dpro.si

Ko sem se vračala z izleta, sem se tako spraševala, kdo sem kot Slovenka in kdo kot Ana? Kaj vse nosim v sebi kot dediščino preteklosti? Na pokopališču ob samostanu sem našla grob svoje prababice Eme, ki je tukaj, v kartuziji, najverjetneje takoj po vojni našla svoje zatočišče in ostala do svojega zadnjega dne. Tako kot Veronika Deseniška, o kateri nam je pripovedoval pater Karel. Bila je prva ženska, ki je bila obtožena čarovništva na Slovenskem, in tudi ona naj bi v srednjem veku našla svoje pribežališče tukaj, v kartuziji Jurklošter, na tem mističnem prostoru, kjer vlada globok mir, kjer se budi sveto v svetu.

“Kdaj bomo Slovenci dojeli, kakšno bogastvo imamo v sebi in okoli sebe? Kdaj bomo prepoznali, kako zelo smo lahko ponosni, da smo se rodili v to deželo?” je odzvanjalo v mojih mislih, telesu in duši, ko sem se vozila čez Posavsko hribovje Lisce nazaj domov.

ZGODBA O FRIDERIKU IN VERONIKI

“Prav tukaj v Jurkloštru je znameniti mistični teolog Nikolaj Kempf v latinščini izpisal besedilo, ki so ga kot prvo tiskano knjigo, nastalo na Slovenskem, izdali okoli leta 1470, a se tega žal ne spominjamo. Najbolj močna zgodba tega kraja pa je zagotovo zgodba o Frideriku II. Celjskem in Veroniki Deseniški,” nam je pripovedoval pater Gržan. “Ko sem bil pater tukaj v Jurkloštru, me je zanimala zagonetka te zgodbe. Zanimalo me je, kje je Veronika našla azil med letoma 1422 in 1425, torej v obdobju po smrti Friderikove žene Elizabete Frankopanske, pa vse do preselitve na Kočevsko, v grad Fridrihštajn, ko je Herman Celjski kruto presekal ljubezensko vez med Friderikom in Veroniko. Zakaj ni tega storil že leta 1422?

Očitno je Veronika našla azil, kamor si tudi Herman ni upal vstopiti. Azilna mesta so bila v srednjem veku – času prestrašenosti, ko so bili ljudje zelo hitro kaznovani z izobčenjem – samostani, cerkve in univerze. Velika domneva je, da je tudi Veronika našla svoje azilno mesto prav tukaj, v Jurkloštru. Kot je znano, jo je Friderik zato dal prekopati iz Braslovč v jurkloštrski samostan, v nekdanjo kapiteljsko dvorano.

Veronika je bila obtožena, da je čarovnica, saj je ‘začarala’ Friderika. Obtožba čarovništva pa je tedaj pomenila smrt. Pa vendar so jo kasneje razglasili za nedolžno. Razsodba se zdi tako neverjetna, da nekateri zgodovinarji dvomijo v dejanskost tega sodnega procesa. Vendar pa ta proces omenja kronist v službi Hermana v Celjski kroniki, torej je gotovo šlo za resničen proces, sicer te sodbe ne bi umestil v kroniko. Obe zagonetki – ponujeni azil v samostanu kot tudi izid razsodbe – lahko razreši lik takratnega priorja kartuzije. To je bil Arnold, nesporna duhovna avtoriteta, srčen človek, ki se ni podrejal svetnim mogočnežem,” je prepričan dr. Gržan.

Zgodbo o Frideriku in Veroniki je pater Gržan zapisal v knjigi. Pravi, da je to največja ljubezenska uspešnica na Slovenskem, ki je ne znamo ceniti, in poudarja, da to ni zgodba o zaljubljenosti, ampak o pravi ljubezni, ki je bila moteča in preganjana.

Resnična Romeo in Julija

“Se sprašujete, zakaj je zgodba Friderika in Veronike slovenska ljubezenska uspešnica? Ker je v nas hotenje po idealizaciji. Ta pa je možna samo v prvi fazi odnosa. Friderik in Veronika sta se sicer poročila, vendar če bi dlje časa živela skupaj, bi odnos postal realen. Vsak odnos je samo realen odnos, ki gre preko kriz, očiščevanja in osvobajanja. Če se konča tragično še v začetni fazi, tako kot recimo v filmu Titanik, postane ljubezenska uspešnica. Če bi se v Titaniku glavna lika poročila in nekaj časa živela skupaj, bi bilo drugače, ‘tisti dec’ je bil kar problematičen (smeh). Ne bi bilo tako enostavno. Pogosto so uspešnice zgodbe, ki se končajo v trenutku prevzetosti. Po začetni ljubezenski prevzetosti pa se šele prične realnost, ki zahteva marsikaj: nenehno rast, preraščanje in soočanje. To niso več rožice. Je pa dobro, če ženske dobite večkrat kakšno rožico pozornosti.

3D prikaz stolpa Jurklošter > vr.3dpro.si

Kartuzija Jurklošter se odkriva kot mali ‘Tadž Mahal’. Ko sem prišel v Jurklošter, je prostor nekdanje kapiteljske dvorane služil za ‘šverc stranišče’. V njem je bilo polno blata in umazanije. Zavod za spomeniško varstvo nam je dal dovoljenje, da smo to nekdanjo kapiteljsko dvorano očistili. Pokazale so se sedilije kapiteljske dvorane. Na desni strani pa katafalk, podstavek grobnice, ki je bil postavljen na obstoječi omet. To pomeni, da je bil podstavek grobnice postavljen kasneje. Tukaj je najverjetneje bila grobnica Veronike Deseniške. Sprašujem se, zakaj ne znamo Slovenci ovrednotiti pomenljivih zgodb svoje preteklosti.

Shakespeare je zapisal, da je njegova zgodba Romeo in Julija ‘odlično domišljena’ – torej izmišljena. Pa vseeno si hodijo ljudje s celega sveta v Verono ogledovat tisti balkon, kjer si predstavljajo Romea in Julijo. Mi pa imamo resničnega Romea in Julijo – Friderika in Veroniko. V njuni ljubezni imamo uspešnico in imamo tudi dejanske pomnike te zgodbe. Na ta podcenjujoči način razmišljanja naletimo tudi pri soočenju z megalitsko kulturo na naših tleh: ‘Pri nas nič ne more biti.’ Če pa že je kaj velikega, tega ne ovrednotimo. Tukaj, kjer živi ta zgodba, bi lahko bil recimo krasen poročni prostor! Čas se prebuja, civilizacija se prebuja in verjamem, da bo nekoč tudi ta prostor ovrednoten in bo tej zgodbi dano mesto, ki ji pritiče.”

3D prikaz kartuzije Jurklošter > vr.3dpro.si

Zakaj Slovenci ne znamo ceniti svojega bogastva?

Ne vem, zakaj ne znamo ceniti svojih dragocenosti. Zlohotneži nas kar naprej delijo in polarizirajo, nato pa manipulirajo. Ko se ne bomo več dali polarizirati, nas ne bodo več mogli manipulirati, ker bomo znali stopiti skupaj, za skupno dobro.

Anton Trstenjak je rekel: ‘Slovenci smo ljudje, ki radi mislimo s svojo glavo.’ Smo pa zelo senzibilni, zato nas mimogrede skregaš. Vendar to, da se nas daje v dva tabora, ni v biti Slovenca. Slovenec poje štiriglasno, v Lučah pojejo celo šestglasno. Z različnimi glasovi zmoremo stopiti skupaj in zapeti v harmoniji, ampak za to potrebujemo dobrega zborovodjo.

To, da te nekdo polarizira in zahteva enoglasno petje, s katerim nato poskušajo drug drugega prekričati, je taka otročarija, ki jo bomo, verjamem, postopoma preraščali. Zavest se prebuja in iz obdobja zadremanosti vstopamo v čas budnosti. To je kozmično pogojeno. In vsak od vas je za to dokaz. Prebujajo pa nas hude stiske. Tudi sam nisem naredil nobenega bistvenega premika brez hude krize, ki me je primorala v predrugačenje. Saj veste, če pomagaš metulju, ko se mukoma izvija iz bube, ne bo poletel.

Če v petju povezujemo raznolikost glasov v hotenju po harmoniji, nas mora v raznolikosti družbe povezovati hotenje za doseganje skupnega dobrega. Med dva pola moramo vstaviti ‘božji delček’ – element svetega; to, kar nam je sveto, dragoceno; to, kar je za dobrobit naroda in v njem slehernika.

Če daš pri elektriki plus in minus skupaj, dobiš kratek stik. Vmes moraš dati kavni mlinček. Zmelješ kavo, jo skuhaš in debatiraš. Pa ne debatiraš na način: ‘Jaz imam resnico.’ Ne, vedno lahko govorimo samo o svojih osebnih spoznavnih resničnostih. Če bosta musliman in kristjan govorila o resnicah, se bosta stepla. Zaradi ‘resnic’ nastajajo vojne. Tisti, ki se želijo z nami dvobojevati, nas oborožijo z resnicami.

Tisti, ki nam želijo pomagati k sodelovanju in dopolnjevanju, pa nas usposobijo, da pripovedujemo drug drugemu samo svoje osebne spoznavne resničnosti, ki so same po sebi odprte k preraščanju v skupnem iskanju. Na tem nivoju je možnost sožitja in nenehnega osvetljevanja za dobrobit vseh. Bistvena je medsebojna spoštljivost, pravičnost in odgovornost, predvsem pa ponižnost. Ponižnost je nasprotje ponižanosti, je odprtost, igrivost, osvobojenost, je zavedanje svete enosti v raznolikosti. Mi bi radi imeli resnico, ampak z resnico tolčemo drugega, če ne misli tako kot jaz. Dobro je misliti s svojo glavo, a dopolnjujoče.”

Kjer se sveto dotika sveta

O odkritju ostankov stare megalitske kulture

“Vsa zgodba se je začela, ko sem prišel v Jurklošter. Cerkev je bila zelo vlažna, in za božične praznike so vanjo vnašali debel mah za jaslice in s tem še dodatno vnesli v prostor vlago. Domačine sem vprašal, ali ni nikjer tankega skalnega mahu. Pokazali so mi prostor, na katerem sedaj stojimo – to je področje treh gričev, ki so med seboj povezani z zidovjem in predstavljajo tri zvezde Orionovega pasu.

Semir Osmanagić je dejal, da je Orionov pas verjetno umetno postavljen, da gre za megalitsko konstrukcijo. Megalitska kultura je prisotna po celem svetu in, ne boste verjeli, tudi v Sloveniji! Čeprav je uradna arheologija nemirna, ko to omeniš. Lahko so megaliti v Stonehengeu in drugod po svetu, ampak ne, pri nas pa ne! Seveda pa ne pričakujte piramid kot v Egiptu, tukaj so mogočne korenine dreves naredile svoje. Kljub temu so številne megalitske konstrukcije fascinantne.

Na primer zvezdna pozicija Omikron je na zemlji zaznamovana s približno desetmetrskim podstavkom, na katerem je na konico postavljena približno 450-tonska trikotna skala, ki stoji na treh točkah. Od nikoder ni mogla prileteti in pod konico se lahko celo sprehodiš. Ob tem veličastnem megalitskem spomeniku, ki bi ga na primer v Angliji s ponosom razkazovali, pa je pri nas smetišče. Čas je, da se Slovenci povrnemo k ponosu in jaz prvi med vami.

Kako me je na začetku razjedal dvom: ‘Pa saj ni mogoče, da bi bilo to pri nas.’ Odkritje gradišč ozvezdja Bika so me prepričala, da je megalitska kultura izjemno zaznamovala tudi naš prostor. Področje tega ozvezdja je na zemlji vizualno obvladljivo – razteza se na 3 × 4 kilometrov velikem prostoru in še vedno stoji na zemlji, tako kot je na nebu. Kjer so zvezde tega ozvezdja, so gradišča in med njimi grebenske povezave. In potem se je ob rednem delu raziskovanje nadaljevalo. Zanimivo je, da me je škof selil tako, da sem lahko pregledal celotno področje med Savinjo in Sotlo severno od Save: Razbor pod Lisco, Jurklošter in Prevorje. Kamor koli sem prišel, so ljudje že vedeli, da sem čuden in so me zato vodili do čudnih kamnitih skladov. Ne spreglejmo: biti čuden pomeni biti (p)oseben, čudovit in celo čudežen.”

Kjer je stičišče, je svetišče

“Prostor, na katerem stojimo, je svet in na takšne kraje je dobro iti sam in jih v miru zaznati. Orionov pas pa je še posebej svet prostor. V njem nebesno trojstvo vstavlja v zemeljsko dvojnost božji delček, ki nas odrešuje bojevite polarizacije – njeno napetost odrešuje za evolucijski premik. To tisočletja staro svetišče nagovarja naš čas na pot harmonizacije. Tu se sveto dotika sveta. In kjer je stičišče, je svetišče.

Sedaj smo na področju stičišča – svetišča, smo na treh gričih Orionovega pasu. Orionov pas imamo v treh dimenzijah. Mi si bomo ogledali ‘minimundus’ zvezdne pozicije. V drugi dimenziji je Orionov pas vrh Voluške gore. Na globalnem pa je Orionov pas med Savinjo in Sotlo, severno od Save. Znotraj tega je stičišče med zemeljskim in nebesnim, tam so naši predniki postavili vsa ozvezdja (gradišča zvezd), ki se vidijo z naše pozicije. To je preko 60 ozvezdij med Savinjo in Sotlo. Petnajst let sem to raziskoval, nova knjiga o tem pa bo izšla v drugi polovici leta.”

Kakor na nebu tako na zemlji

Naši predniki so živeli princip ‘kakor na nebu tako na zemlji’. Iskali so harmonizacijo. Vikingi niso imeli rogov na čeladi, da bi se borili z njimi. Zakaj so imeli šamani jelenje rogove? Gre za sprejemališče, da se povežeš z nebom. Tudi molitev Oče naš v izvirniku ni ‘kakor v nebesih tako na zemlji’, ampak ‘kakor na nebu tako na zemlji’.

V človeku je duhovna razsežnost, ki išče presežnost. Zato so se naši predniki (kot se tudi mi sedaj) radi zazirali v vesoljno neskončnost. Že stari Grki so rekli, da je vsak človek vesolje v malem. Vesolje makrokozmos, človek mikrokozmos. Nobenega razloga ni za medsebojno dvobojevanje, ampak za občudovanje, povezovanje, sodelovanje. Če so zvezde na nebu, je vsak človek, ki ga srečaš, zvezda na zemlji. Družina je tvoje ozvezdje. Gledati moramo drugače na odnose.

Mi bomo morali te koncepte, v katere so nas zapeljali, prerasti. Vrojeni smo v svet dvojnosti in se znamo dvobojevati, sodelovati pa se moramo zopet naučiti. Ko smo bili še majhni in se igrali v peskovniku, smo še znali sodelovati. V osnovni šoli pa so nas že naučili igre med dvema ognjema. Večina športov temelji na principu polarizacije, dvobojevanja, kjer nekdo zmaga, drugi pa je izključen. Platon je svaril, da moramo biti pozorni, kakšne zgodbe pripovedujemo otrokom, in je poudarjal glasbo. Glasba je vaja sodelovanja in usklajevanja. Da si sposoben uskladiti različne glasove v harmonijo. V kaj so zapeljali to civilizacijo? Vedno več ljudi se tega noče več iti.”

Megalitska kultura niso bili Kremenčkovi

Megaliti so torej veliki kamni, ki so očitno postavljeni s strani inteligence. Megalitska kultura niso bili Kremenčkovi. Da so lahko zgradili piramido, so morali biti izjemno razviti. Z bakrenim orodjem ne moreš oblikovati granita, kot nam tvezijo. In po lesenih podstavkih ne moreš vleči stotonskih kamnitih blokov, kot nam to prikazujejo.

Naši predniki niso bili neki ‘divjaki’, kot sem prebral v eni izmed knjig o Jurkloštru. Mi ne znamo misliti tako, kot so mislili oni. Bili so zelo senzibilni in so vedeli, kam kaj postaviti. Bili so mojstri v zaznavi teh moči in so točno vedeli, kako umestiti povezavo med nebom in zemljo, to kozmično moč, v prostor.”

Ni vse res, kar so nas učili

“Pri raziskovanju me je najbolj oviralo predznanje v prepričanju, da je vse res, kar so me učili. Vzgajajo nas v ponavljače in nam z visokimi ocenami zapečejo v glavo ‘resnice’, namesto da bi nam posredovali podatke in nas učili, kako jih logično uporabiti za nadaljnje uvide. In potem smo hipnotično podvrženi avtoritetam, ki jih manipulanti postavijo pred nas.

V srednjem veku ni bilo tako, čeprav pravimo, da je bil mračen srednji vek. Potem smo mi v temi, in to na mnogih področjih – tudi v načinu izobraževanja. Poglejmo za primerjavo nesporno teološko avtoriteto iz srednjega veka: svetega Tomaža Akvinskega. On ne napiše: Resnica je … On zapiše: Zdi se … in zapiše tudi: Proti temu pa je sledeče … In na podlagi raznolikih argumentov razmišlja. On ponuja teze – material za razmislek. Kako je potekalo izobraževanje v srednjem veku? Učitelj je podal teze, sledila je disputacija, ognjevita razprava, pred katero niti Bog ni bil varen.

Kaj pa počnejo sedaj? Slepo moraš ponavljati, kar ti rečejo. Zapolnijo ti možgane z neštetimi podatki in ti ustvarijo možgansko brozgo. Ti moraš samo pravilno ponoviti. Potem se navadimo na ta model. Predte postavijo nekoga, ki ti nekaj reče in to je resnica. Ne. Resnica vedno terja vsaj dve trditvi, da razmisliš. ‘Enoumnost je neumnost,’ je rekel Anton Trstenjak. Ko ti dajo samo eno resnico, je to sigurno manipulacija. Dajte nam podatke za razmislek – spoštujte naš razum in svobodno voljo ter nas naučite principe sodelovanja in dopolnjevanja.

Če gremo še bolj nazaj in pogledamo recimo atensko šolo. V čem je bila veličina učitelja, denimo Aristotela? Podajal je le temeljna znanja. Ko je podal temeljna spoznanja, je učence peljal po steberniku. Stebri so predstavljali temelje znanja, ampak med njimi je bil horizont. Kako je učitelj zastavljal vprašanja? Bog ne daj, da tako, da bi učenec ponovil, kar mu je on rekel. Veličina učitelja je bila, da je zastavljal vprašanja tako, da je na podlagi materiala učenec lahko razmišljal naprej sam s svojo glavo.

Kje je sedaj naše izobraževanje? Veste, ta manipulacija je do potankosti načrtovana. To je sad črne psihologije. Ko pravilno ponoviš in to z oceno 5 zapečejo vate. To je takšna manipulacija in ukalupljanje! Bogu hvala, skozi težko krizo, ki jo povzročajo manipulanti človečnosti, se bo dogodilo, kar oni ne načrtujejo – iz stiske bube se bo razvil metulj. Osvobajajmo se okov, v katere nas stiskajo. Tudi v procesu spoznavanja. Bodimo igrivi in hudomušni, dopolnjujoči in sodelujoči, vključimo nazaj fantazijo, da bomo našli uvid, kako iz zagreznjenosti, v katero so nas zapeljali. Meni je pomagala disleksija, da nisem hodil slepo po utirjenih poteh. Nespodobno je, če drugi mislijo namesto nas.”

V simbolni postavitvi je zakodirano mitsko sporočilo

“Zakaj so predniki postavljali megalitske skulpture? Da so človeka osvobajali. Po vzoru harmonije neba so harmonizirali zemeljski prostor in medsebojne odnose. V simbolni postavitvi je zakodirano mitsko sporočilo. Prostor med Savinjo in Sotlo severno od Save je mitska krajina in odkritje z megaliti zaznamovanega stičišča med nebom in zemljo ni naključje, pač pa je na ključ – je ključ do uvidov, ki bodo prebujali zavest. V to sem prepričan.

Kot sem že povedal na začetku: sedaj je civilizacija v prebujanju. Bogu sem neskončno hvaležen, da lahko živim v tem trenutku! Nekdo mi je rekel, da smo se drenjali, kdo bo lahko vstopil v ta čas in prostor. Ta čas je zagoneten, ampak ravno zato je takšen, ker nas prebuja. Prebujamo se neustavljivo. Zato manipulanti sedaj tako hitijo, ampak jim ne bo uspelo.

Moramo pa uporabljati ‘svoj zgornji štuk’. Dovoliti si moramo osebno razmišljanje in nikoli ne smemo drugemu reči: ‘Resnico ti govorim!’ Drugemu lahko samo predajamo svojo spoznavno resničnost. Skupaj vstopimo v igrivi odnos medsebojnega dopolnjevanja in sodelovanja.

Ko sem deset let delal z odvisniki v komuni, so imeli vedno pred kosilom trenutek tihote, da se je vsak uskladil z jedjo, ki jo bo zaužil, da vzpostavi živ odnos tudi s hrano. Da nismo kot neki brezzavestneži, ki kar planejo na tisto, kar je pred njimi. Treba je začutiti hvaležnost, da je tisto, kar je pred tabo, dar. To so izjemno pomembne stvari. Vse je v odnosu.

Mi nismo roboti, človek ima dostojanstvo svobodne volje in razuma. Ampak – da lahko uporabljamo svoj razum, potrebujemo vsaj dve trditvi. To logika ve. Če ti nekdo da samo eno trditev, se vprašaj, zakaj te manipulira, kaj hoče s teboj, v kaj te hoče zapeljati?

Moj duhovni oče je bil mislec Taras Kermauner, ena največjih ‘glavc’ preteklega stoletja. Ko sem ga obiskal in mi je pripovedoval svoje osebne spoznavne resničnosti, me je vprašal: ‘Karel, kaj pa ti misliš?’ In sem mu navdušen odvrnil: ‘Tako kot ti!’ Po naravi je bil kolerik in je vzrojil: ‘Zgini od tod! Kaj bom s teboj, če misliš tako kot jaz! Jaz hočem, da misliš s svojo glavo! Jaz hočem ob tvoji misli preraščati svoje misli! Ti moraš biti drug, drugačen, izviren, oseben in ne ponavljač!’

Kelti, druidi, prejšnje civilizacije so morale ljudi osvobajati iz polarizacije v dostojanstvo njihovega poslanstva. Vsak je dragocen. Ni eden bolj kot drugi. Ta model, da je samo nekdo dragocen, moramo prerasti. Vsak izmed vas ima polno vrednost.

Kvantna fizika dokazuje, da je čisto vse med seboj povezano. Mi smo ta sveta enost. Vsak je v polnosti svoje poklicanosti. Ni bolj ali manj. Ti si enako vreden kot vsakdo. Prebudi se. Vzpostavi notranjo vez enosti. Ne daj se poniževati. Ne imej občutkov manjvrednosti. To moramo prerasti. Gremo v novo obdobje, ko ne gre več po starem.”

Poglejte si 3D posnetke kartuzije Jurklošter TUKAJ in TUKAJ

Tekst: Ana Vehovar Fotografije: 3Dpro.si