Karel Gržan: "Menim, da je čas dozorel za DUHOVNI PREBOJ"

Delo z živalmi človeka pomiri in prizemlji. Človek mora biti v čim boljšem stiku z življenjem okrog sebe in obenem vpet v prostranost presežnega. To božansko se nas dotika prav v naši srčiki. Zaradi tega je človek bitje neba in Zemlje. S tem zavedanjem življenje postane mnogo bolj zanimivo in globoko doživeto.

Premalo je zavedanja, da smo ljudje člani ogromne, ne le sedaj živeče družine, in smo preko prednikov povezani z vesoljem. Treba je črpati in se hraniti iz teh korenin, da bomo lahko napredovali v svoji žlahtni rasti.

Menim, da je čas dozorel za duhovni preboj, kajti v številnih posameznikih opažam, da začenjajo presegati brezplodnost obstoječega, ki se doživlja kot čista izgubljenost, lahko bi rekli gniloba, ki pa je humus za novo rast, preseganje starega.

Če hočemo preseči določene človeške meje in doseči globlje spoznanje, je izrednega pomena osebna skromnost, spoštljivost, odprtost do vsega bivajočega...

Za svojo rast bi morali prebirati čim več resničnih zgodb; namesto tega danes poslušamo medijska sporočila in TV-programe, ki so čista manipulacija.

Smo evolucijska bitja, katerih razvoj je razmeroma počasen. Celostno inteligenco bomo dosegli le, če bomo presegli zgolj racionalno obravnavo. Inteligenca razuma, iztrgana iz srčnosti in duhovnosti, je izrojena in nas je pripeljala v razčlovečenje. To je našo civilizacijo poškodovalo. Samo celostna inteligenca je tipično človeška. Treba se je vrniti nazaj k njej.

Vse okoliščine življenja se moramo naučiti sprejeti in jih uporabiti tako, da jih preustvarimo, izkoristimo za nadaljnjo rast. A tega nas ne uči ne družba, niti domači, kajti ti nam hočejo le dobro. No, razložijo nam, da je tudi tisto, kar boli, koristno, ker služi našemu plemenitenju. Ne pokažejo nam, kako to doživeti in preživeti, da nas ne sesuje, temveč okrepi za nadaljnji razvoj.

Drug drugemu smo blizu, ker podobno čutimo, delimo ista izkustva. Nič nas ne zbliža tako močno kot skupne stiske. Sicer smo lahko razumevajoči, a ne sočuteči in to za medsebojno podporo ne zadostuje. Sočutenje pa okrepi odnos in nas razbremeni teže. Celo v matematiki velja, da minus in minus dasta plus – napredek; kombinacija minusa in plusa pa vedno minus.

Zelo rad rečem: Le za sebičneža na tem svetu ni rešitve, vsi drugi pa lahko svoje stiske razrešijo, ker imajo odprto srce. Sebičneži pa ga imajo samo zase in njihovo življenje je obsojeno na kolaps.

Odtujenost od samega sebe nas potisne v odvisnost. Premalo pravega, naravnega užitka. Preveč izkoreninjenosti od lastnega jaza, premalo vpetosti med nebo in Zemljo ... beg od pravega življenja in zatekanje k lažnim nadomestkom ... preveč usposabljanja za to, kar je ekonomsko koristno in premalo za odnose, za zadovoljno življenje, da bi delovali kot radostna bitja na osebni in medosebni ravni. Tako smo begajoča, zbegana, odtujena, predvsem pa od globalnega kapitala izjemno izkoriščana bitja. Tu gre za odvisnost od elektronskih frekvenc, močnih impulzov, ki naš šibek nevronski sistem močno draži.

Žal brez teh močnih dražljajev, s katerimi smo nenehno obstreljevani, ne znamo več delovati. Delajo po načelu drži-spusti, drži-spusti in nas tako spet in spet pritegujejo. Tako nenehno iščemo, npr. po internetu, ali preklapljamo TV-programe in nikoli ne pridemo do zadovoljitve in potešitve.

Nekaterih odvisnosti sploh ne ozaveščamo več in tako nezavedno sledimo impulzom globalnega imperija, ki nas – kot heroin – drži v suženjskem razmerju. In tako nam z meglo ter prikrojenimi sporočili in miselnimi vzorci polnijo miselno strukturo. Gre za zelo domišljen sistem, iz katerega se moramo iztrgati. Človek mora biti v živem stiku z življenjem – z naravo, s človekom in vsem, kar nas obdaja...

• Iz intervjuja: Pater Karel Gržan: "Zahodni svet je lačen duha. Če bi bila Cerkev v pravi prisotnosti, se to ne bi moglo zgoditi."

POGLEJTE SI TUDI PODKAST: 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj