Karel Gržan: "Ljubezen je odločitev. Tega bi nas morali naučiti."

8. 9. 2024
Deli
Karel Gržan: "Ljubezen je odločitev. Tega bi nas morali naučiti." (foto: Jan Pirnat)
Jan Pirnat

Pater Karel Gržan razkriva pomembnost razumevanja zakonitosti odnosov med ljudmi. Poudarja, da bi nas morali naučiti, kako se soočiti s konflikti, idealizacijami in resničnostjo ljubezenskih in drugih odnosov, saj le tako lahko ustvarimo trdne in zdrave povezave. Preberite si, kaj nam je povedal. 

Morali bi nas pripraviti na realnost odnosov. Pogosta je idealizacija odnosa v prvi fazi zaljubljenosti, ko dva nekaj pritegne v odnos. Sam pravim, da vstopimo v odnos s kovčkom in na neki nezavedni ravni zaznamo, da je tista oseba dobra priložnost, da bomo to, kar je nerazrešeno v nas, odreševali v ljubezni. Da boš lahko torej tisto, s čimer si zaznamovan kot breme, odreševal v ljubezni.

Moraš pa poznati določene zakonitosti, kajti drugače lahko zelo hitro pride do konflikta. Še posebej prvi konflikt je možen, če idealiziramo odnose. Dva sta se torej zaznala kot dobra priložnost za odreševanje, vendar rast v odnosu se dogaja tudi preko kriz. Dogaja se, ko dva drug drugemu odpirata svojo resničnost s tem, kar nosita v sebi oziroma kar sta v odnos prinesla. To pa je lahko tudi neprijetno. Če si idealiziral nekoga, se boš slej kot prej soočil z realnostjo odnosa, in takrat bo nastopila kriza. Stopnja idealizacije v odnosu lahko izmeri stopnjo razočaranja, ki ga boš potem doživel.

Nekdo bi nam moral te stvari povedati. Da, nekaj vaju je pritegnilo skupaj in vse plameni od vajine prevzetosti in zaljubljenosti, vendar vaju bo potem vodila ljubezen, ne vidva nje. Ljubezen vaju bo vodila po skupnih poteh z vzponi in padci, ki so dejansko dogajanje v realnosti, v kateri smo razpeti med dobrim in slabim.

Karel Gržan: "Ljubezen je odločitev. Tega bi nas morali naučiti."
Jan Pirnat

Foto: Jan Pirnat

POTREBUJEMO ČAS SOČUTJA

Da odnos zmoremo, je potrebno poznati določene zakonitosti. Partnerja potrebujeta čas sočutja, v katerem bosta drug drugemu pripovedovala svojo doživljajsko resničnost in ne resnico, kajti če govorimo, da imamo resnico, se lahko zelo hitro spremo, kdo ima prav, in postanemo bolj otročji od otrok.

Če vsak trdi svojo resnico, se potem kregamo. Namesto da bi govorili: “To je moja resnica,” je bolje govoriti: “To je moja osebna doživljajska resničnost, kakšna pa je tvoja?” Potem bova tudi govorila: “Moja osebna doživljajska resničnost je takšna, in jaz sem te doživel tako in tako…”

Zelo hitro drugemu kaj pripišemo iz lastne dediščine. Nekdo, ki ga je pičila kača, se boji celo zvite vrvi. Nekdo, ki je doživel neko težko izkušnjo v preteklosti, bo takrat, ko bo njegov najbližji nekaj podobnega nakazal, pa sploh tega ne bo mislil, mu takoj pripisal tisto. Zato je zelo pomemben dialog, čas sočutja in dialog na nivoju “moja spoznavna ali doživljajska resničnost je takšna in takšna.” Ali pa da poveš: “To sem ti pripisal, mislil sem, da to ti misliš.” Potem ti bo drugi povedal: “Ne, nisem tega mislil.”

Karel Gržan: "Ljubezen je odločitev. Tega bi nas morali naučiti."
Jan Pirnat

Foto: Jan Pirnat 

POZITIVEN PRISTOP 5/1

Pomemben je tudi pozitiven pristop. To pomeni, da preden rečeš nekomu: “Greš mi na živce,” mu prej poveš nekaj lepega. Najbližji si seveda gremo najbolj na živce. To je normalno. Pravijo, da bi morali, preden nekomu povemo, kako nam gre na živce, mu povedati pet stvari, ki ga naredijo vrednega. “Ej, hvala ti za to, ponosen sem na tebe zaradi tega.” Seveda, ko ti gre nekdo na živce, mu boš to težko povedal, ampak ljubezen je odločitev. Za srečo v ljubezni se je potrebno odločiti in uporabljati določene pristope, ki omogočajo, da odnos diha.

Eden od teh pristopov je ta: "Povedal ti bom, da si vreden, čeprav mi greš ta hip na živce, in to težko povem, vendar sem se zavestno odločil za srečo." To je nekaj, kar je bazično potrebno - da vsak izmed nas ve, za kaj vse je lahko v življenju hvaležen.

Žal smo vsi šli skozi negativno pedagogiko, ko so nas od malega opozarjali, v čem vse nismo dovolj dobri, in smo zato zelo pozorni na to, kar še ni čisto tako, kot bi moralo biti pri drugem. Zavestno pa se lahko odločimo, da bomo vsak dan ozavestili, za kaj vse smo hvaležni. Pravijo, da moramo vsak dan najti najmanj dvanajst stvari, za katere smo hvaležni!

IZ FILMA S PATROM KARLOM GRŽANOM: 

Video si lahko ogledate tudi na YOUTUBU Sensa Slovenija.