Pogovarjali smo se z družinsko terapevtko in psihoterapevtko Katjo Knez Steinbuch o duševnem zdravju, njenem nedavnem potovanju v Oman ter o družbeni klimi v času domačih volitev.
Katja, smo v zadnjih dneh pred volitvami. Kako doživljaš to obdobje?
Volitve se mi zdijo pomembne, saj je to najučinkovitejši način, kako lahko kaj spremenimo v družbi. Tega se še bolj zavedam od lanskega leta, ko je vladna koalicija v državnem zboru tudi s podporo nekaterih opozicijskih poslancev sprejela zakon o psihoterapiji, ki je bil pred tem 20 let prezrt.
Prav ta sprememba me je navdala z upanjem, da so spremembe v družbi mogoče, da lahko skupaj spreminjamo svet in da tudi politiki niso vsi isti. Prav zaradi sprejetja zakona o psihoterapiji sem znova začela verjeti v politiko in politike. Glede na zadnja dva tedna pa se moram tega prepričanja večkrat znova spomniti.
Z družino ste med časom covida ogromno prepotovali in celo živeli v Mehiki, tik pred izbruhom tokratne vojne pa si se vrnila iz Omana. Kako bi na kratko opisala to dogodivščino?
Težko je izbrati le nekaj dogodkov, a morda so me najbolj presenetili globoko zaščitniška drža domačinov, spontano plavanje z orjaškimi želvami, puščava in sipine ter močan občutek varnosti in prijazni ljudje. Ko sem se v puščavi pošalila z vodičem, naj nas ne pusti sredi neznanega, je bil skoraj šokiran, da lahko sploh pomislimo na kaj takega.
Kakšno je bilo vzdušje tam v času vaših počitnic?
Oman je res čudovita država, ki velja za eno najbolj varnih držav na tistem območju. Tam lahko – in govorim iz izkušnje (smeh) - brez skrbi pozabiš telefon sredi trgovskega centra in podobno. Tako da je bilo interno vzdušje izjemno varno, domačini pa odprti in prijazni.
Ne morem pozabiti plakata, ki ga vsak tujec ob prihodu sreča na letališču: "Ljudje Omana te ne bodo nikoli užalili ali zlorabili." Te besede so se me dotaknile. Družini sem takoj rekla, da je to prav tisti duh, ki bi ga potrebovali tudi Slovenci, da bi znali biti bolj odprti do tujcev in jih tako globoko spoštovati, kot ljudje v Omanu spoštujejo nas.
To si nekoč želim tudi za Slovenijo in to je še en razlog, zakaj so te volitve izjemno pomembne – da lahko podpremo politike, ki zagovarjajo spoštovanje med ljudmi, ter med možnostmi izberemo tiste, ki si prizadevajo za visoko raven spoštovanja med državami in ljudmi, ne da bi pri tem napadali manjšin.
Če ostaneva še malo v Omanu, se je v zraku ali pri ljudeh že čutila napetost oziroma znaki, da se pripravlja nekaj tako velikega?
Med potovanjem smo na poti prespali v malem mestecu in naleteli ravno na hotel, kjer so bili ameriški vojaki. Pravzaprav smo bili samo oni in mi. Ker spremljamo tudi zunanjo politiko, je bilo jasno, da se bližajo dnevi ameriškega napada na Iran, nihče pa si ni niti v sanjah predstavljal, da bodo povračilni napadi prizadeli tudi civiliste v Emiratih, Katarju, Bahrajnu in celo v Omanu.
V Omanu so namreč potekala mirovna pogajanja med ZDA in Iranom, zato ni bilo samoumevno, da bo tudi ta država med napadenimi. Ko sem nato budno spremljala reševanja Slovencev, sem upala, da bo to izbrana država odhoda, saj si jo bom zapomnila kot eno najbolj varnih držav.
Je zdaj tam drugače, ali je že varno potovati?
Vojne, ki se odvija zdaj, domačini v Omanu na srečo ne občutijo, vendar to še ne pomeni, da je zdaj primeren čas za potovanja. Premirja med ZDA in Iranom namreč žal še vedno ni, prav tako ne moremo vedeti, kako dolgo bo takšno stanje trajalo.
Na misel mi pride film Wag the Dog, ki odlično prikazuje, kako so ameriški predsedniki pripravljeni začeti vojne, da bi prikrili svoje napake. Če vse to drži, je to naravnost grozljivo. Ljudem na Bližnjem vzhodu želim čimprejšnjo varnost, vsem predsednikom pa to, da ne začenjajo novih vojn, stare pa čim prej končajo.
Posredno si omenila Epsteinove dokumente, pri nas pa naj bi imeli afero Fotopub. Imamo tukaj kakšno vzporednico in kakšna se ti zdi zakonodaja s tega področja?
Vsaka zloraba je grozljiva, zato je med njimi težko delati primerjave. V prvem primeru je šlo za kruto mednarodno trgovino z ljudmi in mladoletnicami, v katero so bili vpleteni ljudje iz elitnih krogov. Primer Fotopub pa sem spremljala precej podrobno in želim si le, da bi institucije čim prej opravile vse potrebno, da bi zgodba dobila epilog.
Primer Fotopuba se mi zdi drugačen tudi zato, ker se zdi, da se ga kruto politizira in javno izpostavlja imena, pri čemer vsi kričijo ime ene stranke, nihče pa ni vložil nobene prijave zoper ta imena. Če kdorkoli meni, da so politiki krivi spolnega nasilja, naj poda prijavo, v nasprotnem primeru pa naj ne kleveče ali podaja lažnih prijav. Takšna politizacija je naravnost žaljiva do žrtev spolnih zlorab, prav tako kot so žaljivi predolgi in izjemno nesočutni sodni procesi ter prenizke kazni za storilce.
Imamo torej kar nekaj izzivov: da se naučimo, da se primerov spolnih zlorab ne izkorišča, da sodne procese pospešimo in jih naredimo prijaznejše ter da si sodišča upajo izrekati višje kazni.
Če te prav razumem, je področje spolnih zlorab kljub vidnem napredku še vedno potrebno prenove,predvsem glede izvajanja v praksi.
Drži.
Jeseni 2025 pa je končno uspelo, da je bil sprejet zakon o psihoterapiji, ki smo ga čakali desetletja. Kako stvari stojijo danes, nekaj mesecev kasneje? Se premikamo proti dejanski realizaciji v praksi?
Moram priznati, da sem se po skoraj treh letih vseh priprav nekoliko umaknila iz prvih vrst in skoraj začela iskati službo v ZDA – vse dokler se ni zgodilo nasilje ameriškega ICE, ki me je pretreslo, ker je bilo usmerjeno proti lastnemu civilnemu prebivalstvu. Kljub temu mi sodelavci sporočajo, da gre naš zakon za zdaj v pravo smer.
Skrbijo nas le ponovni pritiski in ideje, da bi morali zakon spremeniti – žal pa so te ideje vedno šle v smer manjše dostopnosti, plačljive psihoterapije in omejevanja poklicnih psihoterapevtov zgolj na zasebni sektor. Najbolj zaskrbljujoče pa so zamisli, da ljudje z duševno motnjo ne bi smeli več obiskovati poklicnega psihoterapevta, kot so to počeli zadnjih 20 let.
Beremo tudi o vstopu kliničnih psihologov v aktivno politiko z namenom, da bi spremenili prav ta zakon, šepeta pa se celo o ustavni presoji. Zato je ta situacija za zakon, predvsem pa za uporabnike in tudi psihoterapevte, precej ogrožujoča.
Bi lahko bil ob določenem izidu torej ogrožen tudi zakon o psihoterapiji? Kako bi lahko izid teh volitev po tvojem mnenju dolgoročno vplival na stanje duševnega zdravja v Sloveniji?
Nisem politični analitik, a so na našem področju, z vidika duševnega zdravja, stvari precej jasne in drži, da je zakon zaradi volitev lahko ogrožen. Klinični psihologi si namreč še vedno javno in zasebno prizadevajo nagovarjati politike in splošno javnost k spremembam. Na eni od strankarskih list celo kandidira psihologinja, kar je res presenetljivo.
Nekateri nepovezani poslanci, ki jih danes najdemo v strankah Demokrati in Mi, socialisti, so že glasovali proti zakonu. Zakon je sicer sprejela koalicija z nekaj podpore opozicije. Skrbi pa nas, da bi stranka, ki je zakon prej delno podpirala, na kandidatno listo uvrstila nekoga, ki reformo tega zakona napoveduje kot glavni cilj svoje kandidature.
Se morda v tvoji praksi ali okolici čuti močan kolektivni pritisk volitev in kako se ta 'vročica' odraža na splošnem počutju ljudi?
To obdobje zadnjega tedna se zdi izjemno stresno in napeto: z vseh strani prihajajo nova razkritja, omembe korupcije in celo veleizdaje. Ves ta stres zagotovo doživljajo tudi drugi državljani, in to z vsakim dnem bolj. Mnogi si že iskreno želijo, da bi bil dan D končno mimo, da bi se življenje vrnilo v stare tirnice in predvsem da bi se pravica uveljavila prek institucij. Skupni imenovalec vsega pa je verjetno ideja, da živimo v pravični in spoštljivi družbi.
Kaj te v letošnji predvolilni kampanji najbolj skrbi z vidika psihologije?
Skrbi me jasna vključenost dela stroke v politiko z namenom doseganja določenih ciljev. Vse pa nas verjetno skrbi tudi vprašanje nacionalne varnosti.
Kljub težkim temam – kje trenutno vidiš največ upanja za slovensko družbo?
Še vedno verjamem, da ne smemo obupati in da ne smemo prenehati terjati od institucij, naj dobro opravijo svoje delo. Upanje, da bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo zahtevali varno in pravno državo, je tisto, kar nas lahko pomirja v tako turbulentnih časih.
