Pri zadnjem pregledu pri okulistu sem izvedel, da pripadam tako imenovani novi generaciji »očalnikov«. Tistih torej, ki jim vid pokvari pretirana uporaba takšnih in drugačnih elektronskih ekranov.
Ja, res je, da veliko časa preživim pred ekranom – nekaj po službeni dolžnosti, nekaj pa tudi povsem samostojno. Je že res, da so vse informacije širšega značaja pri meni povezane z ekranom. Po dolgem času sem si kupi športni dnevnik Ekipa, ki je medtem zamenjal lastnika in se preimenoval.
Zaželel sem si tistega sobotnega jutra, ko sem kot dijak in študent v soboto po tem, ko sta z njim zaključila starša (včasih pa tudi pred tem), dobil v roke sobotni časopis ali prilogo, si skuhal kavo in se kot svetovni kritik vrgel v svet. Poglobil sem se v intervjuje in tekste ter z mislimi reševal zahtevne družbene probleme.
Nič od tega se ni zgodilo. Ekipo sem postavil na najbolj vidno mesto v stanovanju in se potem še naslednjih par dni sprehajal mimo nje, brez da bi jo prelistal. Na naslovnici časopisa je bil velik napis, ki je vabil na največji slovenski nogometni derbi in ko sem se sredi tedna ozrl na to naslovnico, mi je postalo jasno, da nima smisla, da se sploh lotevam branja. V vodo je padlo branje, kava, prijeten občutek ob listanju časopisnega papirja in tisti okus v ustih, ki ostane od tega, ko si moraš nenehno vlažiti prste, da lahko obračaš strani. Časopis sem kasneje vseeno na hitro prelistal, toda trenutek je minil.
Tempo, ki ga živim, ni več navajen na ta ritual. Danes živim drugače. Poglobljeno analizo stanja družbe so zamenjali udarni naslovi in površni kratki povzetki, ki v mnogo primerih samo sporočajo kdo in kaj. Poleg tega pa izvem, da je ta moderni način življenja poslabšal resolucijo mojega pogleda na raven, ki bi jo okulist pred časom pripisal petdesetletniku. In najbolj žalostno spoznanje, da me nihče ni prisilil v to spremembo. Zgodilo se je, ker je bilo tako najbolj enostavno, morda tudi ceneje ali pa najbolj učinkovito?
Tudi danes je jutro in pijem kavo, medtem ko gledam v ekran prenosnega računalnika. Očitno še ni dovolj hudo. Dioptrija je samo 0,5 na daleč, očala imam lepa - trendna, poudarijo moje modre oči in tudi z njimi za svoje pojme zgledam dobro. Da se pomirim, si rečem, da sem iz limone naredil kar okusno limonado. Malo bolj se zamislim, ko ugotovim, da enako velja za čokolado in čips, ki sta se zopet znašla na moje jedilniku – kako se je to zgodilo ne vem – tako lepo sta se svetila iz ekrana, da nisem imel srca, da jih ne bi povabil v svojo družbo?
Ljudje, ki jih srečujem pri svojem delu, bi si želeli, da jim dam nasvet za boljše življenje, da bi bili bolj zdravi, bolj veseli, bolj motivirani in bolj socialni. Ampak ravno v tem, o čemer pišem danes, se skriva razlog, zakaj temu ne more biti tako. Mar mislite, da ne vem, da mi deseturno gledanje v ekran na dan škoduje? Da bi moral izven službenega časa več časa nameniti razgibavanju? Mar mislite, da ne vem, da je v naprej pripravljena hrana za moje telo škodljiva? Da bi moral uživati domačo hrano in si vsak dan vzeti čas za pripravo hranilnega kosila. Vse in vsak, ki mu namenim deset minut časa, bo imel zame dober nasvet – celo podkrepljen z znanstvenimi študijami.
Dokler nismo v sebi pripravljeni za spremembe, ne bomo spremenili nič. Za voljo lastnega užitka smo postali indiferentni. In če smo lahko tako indiferentni do samega sebe, kako zavzeto se šele odzivamo na potrebe sočloveka? Za vsako sprememba v našem življenju moramo prehoditi tisto opevano pot. Od zanikanja, prek spoznanja do sočutja in sprejemanja. Šele ko novost ponotranjimo, si lahko dovolimo, da postane del nas. Potem ni izgovorov, da je časopis predrag, ali da zaradi tempa družbe nimam 30 minut na dan, da bi si skuhal kosilo. Plačam, ker služim za to, da bi izboljšal kvaliteto svojega življenja in vzamem si čas, ker ima dan kljub temu, da nenehno trdim nasprotno, dovolj ur.
Mar mislite, da bom jutri zjutraj ob kavi bral časopis?
Verjetno ne, ker sem še vedno na stopnji, ko se prepričujem, da zdaj ni primerne trenutek, da bi menjal svoj življenjski ritem. Sem pa vsaj nehal za to kriviti najboljšega soseda, Boga, vesolje, davčno politiko v državi in mojo drago, ki mi vsak dan skuha kavo.
Domen Strmšnik, zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
