Smisel je bistven del uravnoteženega človeka. Pomankanje smisla vodi v nezadovljstvo, brezvoljnost in v skrajnem primeru tudi bolezen. Kako v vsakdanu preseči razdvojenost med zahtevami družbe, katere smisel temelji na produktivnosti in reku »čas je denar«, in notranjim hotenjem, ki deluje po drugačni logiki, je vprašanje, ki si ga danes zastavlja mnogo ljudi.
V duhovnosti je iskanje smisla eno osnovnih vprašanj in zajema vse od smisla vsakega posameznika pa do smisla samega obstoja in Stvarnika. O procesu iskanju in smislu samem je napisanih mnogo besedil, ustanovljenih mnogo organizacij in učenj, še vedno pa ostaja vprašanje, na katerega si mora odgovoriti vsak sam. Navkljub napredku v odprtosti do duhovne plati življenja, pa ta v praksi na splošno še ni zasedla mesta, ki ji pripada. To je izziv današnjega časa, ki pa se vedno bolj kaže kot potreba slehernega človeka in ne kot privilegij izbranih posameznikov.
Kapitalizem je s svojo naravnanostjo na produktivnost in zunanjo podobo, ki gre pogosto na račun dobrobiti vseh vpletenih in vsebine same, za smisel ustoličil končni produkt, kateremu glede na tržne raziskave umetno pripenja smisel, ki naj bi ga s posedovanjem produkta torej posedoval tudi lastnik. Vendar pa raziskave kažejo, da je večji del nervoz in podobnih bolezenskih stanj na čustveno-mentalnem nivoju in kasneje tudi fizičnemu telesu, ravno posledica človekove oddvojenosti od smisla v vsakdanjem življenju.
Vrednost smisla se tako ne nanaša le na duhovno raziskovanje, ampak je pomemben del čisto praktičnega življenja. Namreč, smisel je po svoji naravi bistven del človeškega obstoja. Je razlog, namen, ki omogoča in določa prostor in delovanje osmišljenega. Podobno kot v naravi vse kar nima več razloga za obstoj sčasoma preneha obstajati, tako tudi v človeku ohranjanje nesmislov v življenju in pomankanje smisla povzroča neravnovesje.
Oddvojenost od smisla v praksi pomeni, da v življenu počnemo stvari, kot da pri udejstvovanju v njih nimamo svobodne izbire ali pa delamo brez povratne informacije o rezultatih svojega dela. Prvo označuje naš osebni smisel, drugo pa zunanje ovrednotenje našega smisla in brez enega ali obeh se slej kot prej znajdemo v stiski.
Rešitev pa v osnovi ni tako nedosegljiva kot se morda zdi na prvi pogled. Čeprav splošna doktrina vzgoje temelji na iskanju smisla zunaj sebe, živimo v izobilju dokazov, da smo kot človek bitje, ki se mora za svojo dobrobit obrniti v sebe in tam poiskati odgovore, mir, radost, zdravje in obilje, ki nimajo predpisanega roka uporabnosti. Nezavedno kupovanje produktov ali idej ne prinaša nič od naštetega, le nove želje in nemir. Vložek, ki ga vlagamo bodisi v služenje denarja ali pa v raziskovanje samih sebe, pa je čas. S tem pa razpolagamo po lastni izbiri, torej se lahko odločimo tudi, da ga bomo del porabili za osmišljanje lastnega življenja. Tokrat ne po zunanji povratni informaciji, ampak po naši lastni notranjosti. Tukaj podelovanje smisla nima meja in je edino merilo le to, da smisel zadosti nas same.
Z iskanjem in podeljevanjem smisla dobimo torej moč, da tudi najbolj naporna ali neprijetna opravila ali dogodke spremenimo in sprejmemo kot polnovreden del naših življenj. Vložek časa, ki ga porabimo za raziskovanje za kaj živimo v svojem vsakdanu ali pa zakaj sploh obstajamo je torej kapital, ki preverjeno obogati življenje z radodarnimi obrestmi. Avtoriteta pri določanju smisla pa smo si kar sami.
Maja Grilc; Društvo Axis Mundi