Kje se skriva smisel življenja?

Je življenje res igra?

Majhni otroci večinoma natanko vedo, kaj si želijo. Žal pa njihovi okolici njihove želje niso vedno všeč, zato jih hitro ukalupi v to, kaj se lahko počne in česa ne. Tako počasi pozabijo, da je življenje dejansko lahko ena sama igra. Ločevati pričnejo igro od tistega, kar od njih pričakuje okolica.

Večina odraslih tako žal pozna samo še igro kot prostočasno dejavnost, pri čemer le-ta še v prostem času pogosto ni zaželena, češ da ni koristna. Odrasli so tako prepogosto preveč resni, nekreativni in zamorjeni. Pozabili so namreč, da je igranje lahko tudi opravljanje neke dejavnosti po principih igre, da se torej lahko v službi tudi igrajo, pri tem uživajo, veliko naredijo in so za to dobro nagrajeni. Ker se torej otroke v otroštvu ne nauči, da je igranje lahko tudi pristopk življenju, ki je v bistvu tudi najbolj naraven za človeka, lahko že otrokom v rani mladosti odvzamejo eno najpomembnejših orodij, ki jih usmerja k sreči.

Igranje je v bistvu vsaka naša aktivnost, ki jo počnemo iz srca. To je vsaka aktivnost, ki jo počnemo z veseljem in nam daje energijo, namesto da bi nam jo samo jemala. Zato je dobro, da se v vsakem trenutku vprašamo, ali nekaj počnemo na način, kot da bi se igrali, ali to delamo zaradi nekih vsiljenih pričakovanj in prepričanj okolice – skratka, iz strahu. Pri tem je potrebno vedeti, da »življenje je igra« še ne pomeni, da je pri igri prisoten samo smeh. Včasih se tudi zjokamo pa kdaj tudi zaboli. A naše notranje bistvo se kar zlije z delom oziroma aktivnostjo, ki jo opravljamo. Med nami in početjem ni razlike. Postanemo eno in smo pri igranju izpolnjeni.

Ima vaše življenje resnično pravi smisel?

Prav tako, kot smo se pozabili igrati, smo po večini pozabili na lasten smisel življenja. Tega se žal zaveda le redkokdo. Že kot otroka so nas predniki tekom procesa socializacije vpeljali v ego način razmišljanja (delovanje iz strahu, pogojne ljubezni). Rezultatslednjega je glavna usmeritev v to, da si zagotovimo relativno udobno življenje glede na pričakovanja okolice. Vse to poteka po liniji najmanjšega odpora ob hkratni prisotnosti strahu, da nam bo sicer slabše.

Racionalno se tako na primer prepričamo, da je služba, kljub temu da večji del stvari opravljamo z odporom, še kar v redu, saj nam daje plačo. Čeprav je slednja nezadostna, je to veliko bolje od velikega dela Slovencev, ki nima niti tega. Pogosto tudi ostajamo v razmerjih, v katerih sicer nismo povsem prisotni, a jih tudi ne upamo prekiniti, ker se bojimo, da bomo potem naleteli še na kaj hujšega.

V Sloveniji ne najdemo miru in sanjamo o blagostanju v tujini, a hkrati ne premoremo moči, da bodisi spremenimo nekaj tukaj, kjer smo, bodisi odpotujemo in si uredimo življenje v tujini. Stalno živimo v nekih strahovih, katerih pa se v veliki meri žal niti na zavedamo.

Vse to pa najpogosteje izvira iz otroštva, ker nas niso dovolj spodbujali ali pa so nas celo zatirali, da bi mi bili mi. Saj ne, da je otroku potrebno pustiti, da počne vse po vrsti na način, da škoduje sebi in drugim. Nujno je, da starši znajo otroku na primeren način postaviti meje. Hkrati pa morajo prisluhniti njegovim potrebam in željam, ga spodbujati in ga sprejeti takega, kot je.

S tem mu namreč omogočijo, da začne zaupati vase in si upa slediti svojim notranjim željam, ki prihajajo iz srca. Otrok pa se s tem nauči tudi slediti svojemu smislu. Smisel, ki nas osrečuje na dolgi rok, namreč ne prihaja iz našega uma in ni konstrukt naših prepričanj, ampak pride iz naših globin v vsakem trenutku posebej.

Ko znamo prisluhniti in slediti svojemu srcu, točno vemo, kaj storiti v danem trenutku, da nas bo to maksimalno izpopolnilo. S tem pa življenje dejansko postane igra. Tako kot otroci znajo narediti igro in uživati pri zlaganju starega papirja in odpadnih tehničnih pripomočkov, ki ne delujejo več, smo odrasli sposobni narediti igro iz vsega, kar počnemo.

Čeprav se to marsikomu zdi še znanstvena fantastika, ne moremo mimo dejstva, da univerzum tako deluje. Od notranje sreče kot stanja zavesti nas namreč ločijo le strahovi, kot pravi univerzalni zakon sreče. Strahovi so tudi del igre – in tako jih je treba tudi jemati. Ko jih počistimo, lahko življenje postane naša najljubša igra.

Zdaj pa v akcijo! Igrajmo se:)

mag. Agata Kopač

AI-coach, regresoterapevtka, poslovna svetovalka

Inštitut za sr(e)čno družbo

E-mail:institut@srecno.org

Blog:www.srecno.org/blog

Fb: https://www.facebook.com/srecnadruzba

Gsm: 041 454 868

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja