Tatjana Miljavec piše o reševanju konfliktov.
Kako pa vi rešujete konflikte?
Nekdo od bližnjih vas je močno prizadel. Storil vam je hudo krivico.
Kako se odzovete v takem primeru? Sodite med ljudi, ki morajo to takoj razrešiti, se nemudoma soočiti z dotično osebo, ji povedati vse, kar ji gre? Toliko časa nimate miru, dokler ji ne poveste vsega v obraz?
Ob terapevtskem spremljanju ljudi vidim, da je v takih situacijah zelo pomembno pretehtati: Kdaj se odzvati, predvsem pa kako.
Dva primera iz prakse
Močno sta se sporekli tašča in snaha. Padale so težke, človeka nevredne besede.
Snaha je bila moja stranka, zato poznam njeno plat zgodbe: težko je prenašala krivice, ki so se dogajale pod domačo streho. Zdelo se ji je, da tašča skrbi le za hčerine otroke, njeno družino, da jim je vedno na voljo, za njene otroke in družino pa ni imela časa.
Snaha je imela težek dan v službi, doma jo je čakalo še kuhanje kosila. Kot nalašč je bila tašča polno zaposlena s kuhanjem za hčerino družino. Snaha ni zmogla več brzdati svoje jeze. Povedala je tašči, kar ji gre. Ona pa ima zelo močno osebnost in ji ni ostala dolžna. Zelo sta se sporekli in na dan privlekli še mnogo drugih težkih obtožb.
Kasneje se je snaha z možem odločila stopiti do tašče, da bi zgladili napetosti. Snaha ji je želela obrazložiti svoj prav. V upanju, da se ji bo tašča opravičila. A zgodilo se je ravno obratno. Zanetili so vojno, v kateri ni bilo zmagovalcev. Tašča je izjemno zamerila snahi njene besede in se ni želela pobotati.
Drugi primer
Mama je v telefonskem pogovoru napadla svojega odraslega sina. Kakšen da je, ker ne gre na praznovanje rojstnega dne njene sestre. Za tem je privlekla na plano še neskončno njegovih napak. Mimogrede, šlo je za teto, ki je nedavno grdo opravljala tega moškega.
»Mama me je povsem razvrednotila, me vrgla v drek in še pohodila,« je opisal svoje občutenje pogovora.
Moški je bil v terapevtskem procesu pri meni in preden je imel možnost iti do mame na pogovor, je imel srečanje z menoj. Bil je izjemno razburjen in prizadet zaradi njenih besed. Namenil se je, da gre ob prvi priliki do nje osebno in »ji zmeče nazaj ves drek, ki mu ga je servirala«.
Začela sva razčiščevati, kot je moja praksa.
Najpomembnejše vprašanje terapije je: KAKO SE POČUTIŠ, KO SE SPOMNIŠ NA TA KONFLIKT? Moški je izpostavil bes, žalosti, nemoči.
Drugi korak je: KAKO BOŠ DAL TE OBČUTKE IZ SEBE?
In je delal in delal na tem.
Ugotovila sva, da je mama razkrila zelo globoke in skeleče rane, ki so segale še v njegovo otroštvo. Čistil in zdravil jih je kar nekaj časa. Dogovorila sva se, da gre lahko do mame na pogovor šele, ko bo iz sebe spravil vse težke občutke, ki jih je v njem sprožila v tistem najhujšem telefonskem pogovoru njegovega življenja.
Da lažje razumete primer, še nekaj besed o mami: ima zelo močen karakter. Vedno je hotela imeti v vsem prav, upravljati z njegovim življenjem. Bil je zelo srečen, ko se je odselil od doma.
Razložila sem mu, da ga bo mama slišala šele, ko bo sam povsem pomirjen v sebi. Ko v njem ne bo več težkih občutkov, ki mu jih je zbudila s tistim telefonskim klicem. Ker je tako močna oseba, po vrhu še maščevalna, bi ga povsem porazila, če bi v njem začutila sledi šibkosti, ki jih povzročajo težki občutki.
Želel je na pogovor do nje pred svojim rojstnim dnevom. Da bi ne imel pokvarjenega in bi praznovali v lepem vzdušju. Ni šlo. Preveč boleče je bilo.
Vmes sta se srečevala z mamo. Tudi na njegovem praznovanju. Imela sta površne pogovore, v zraku je bilo čutiti napetosti. Zavedal se je, da zaradi svojega srčnega miru mora skomunicirati z njo glede njenih obtožb.
Šele po dveh mesecih je v sebi čutil toliko miru, da je bil sposoben iti k njej in ji povedati, kje so njene meje. Da nima pravice vtikati se v njegovo življenje.
Povedal mi je, da ga je seveda poskušala nadvladati, ga spet spraviti na kolena in prikazati kot slabega. A ker je bil v sebi povsem miren in močen, jo je uspel ustaviti. Od takrat je mama precej bolj spoštljiva do njega.
Zanimivo: moški je zacelil svoje rane iz otroštva in se začel spoštovati. In tako se je začela obnašati do njega tudi mama.
V čem se razlikujeta ta dva primera? V obeh je šlo za konflikt z izjemno dominantnima ženskama. Izida sta čisto drugačna.
Snaha je odšla na pogovor do tašče polna jeze in užaljenosti. Četudi se je želela z njo poravnati, je dosegla povsem nasprotni učinek. Težki občutki ji niso dajali notranje moči in miru, ki so potrebni za uspešno reševanje konfliktov. Kadar delujemo iz jeze, bomo zbudili jezo. Ali strah. V močni tašči se je zbudilo še več jeze. Na mesto miru je nastala vojna.
Moški se je osvobodil težkih občutkov. Zato je v pogovoru z mamo deloval iz miru, samozavesti. Izid je bil izjemno uspešen.
Torej, kadar se želite z nekom, ki vas je ranil, pogovoriti, se naprej znebite težkih občutkov, ki so se prebudili v vas. Nikoli ne hodite na poravnavo prizadeti.
Umaknite se za nekaj časa iz odnosa, zadihajte. Najdite pot, da se osvobodite bolečine. Ko ste pomirjeni, ne čutite nobene potrebe več, da bi komu zbujali slabo vest, mu karkoli očitali. Sposobni ste mirno in jasno povedati, kje so vaše meje. Dokler govorite z enako energijo, kot ste zanetili prepir, poravnava ni možna.
To velja za vse vaše odnose. Doma, v službi, med prijatelji, sosedi…
Imeli smo dva primera, kjer gre za trenutne odnose.
Snaha živi s taščo pod isto streho. Bolijo jo razlike, ki jih občuti dan za dnem. Na mestu bi bilo, da bi najprej našla pot, da se osvobodi težkih občutkov, potem pa se pogovorila s taščo. Ni povsem zagotovo, da bi uspeli najti skupi jezik. A kjer eden intenzivno dela na sebi, je verjetnost, da se bo spremenil tudi drugi, izjemno velika, kar nam pokaže drugi primer.
V tem smo imeli relacijo sin – mama. Vem, marsikdo je mnenja, da lahko človek, ki ima slabe odnose s starši, samo zapre vrata za seboj in jih nikoli več ne odpre.
A odnos otrok - starši je z mojega vidika potreben posebne obravnave in to nikakor ni rešitev na dolgi rok.
- Preberite si še: Odnos s starši je osnova za vse nadaljnje odnose
Kdaj pa pogovor sploh ni potreben?
Kadar gre za boleče dogodke, ki so se vam zgodili že dolgo nazaj. Morda vas je oče vedno znova kaznoval po krivici in vas to še danes boli. Ali se vam je zdelo, da v otroštvu za mamo niste nič naredili dovolj dobro.
V primerih, ki so že minili, bolečine pa so ostale, je pomembno, da se pogovorite sami s seboj. To pomeni, da najdete pot, da lahko zacelite svoje rane. Zavedajte se, večinoma ljudje, ki ne delajo na sebi, niso pripravljeni slišati, da so vas prizadeli. Če bi do takih staršev prišli z besedami obtožb, bi samo poslabšali odnose. To pa ni cilj našega bivanja.
Torej, v vsakem primeru se najprej pogovorite sami s seboj: kako se počutite, ko se spomnite določenega travmatičnega dogodka. Poiščite pot, da se osvobodite te bolečine. Potem boste natančno vedeli ali potrebujete še pogovor s to osebo o krivici, ki vam jo je storila ali je vaša rana že zaceljena.
V poravnave konfliktov hitite počasi in z mirom v srcu.
Srečno in srčno, Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si
Poglejte si še:
- Slej ko prej vsak, ki ima otroke, ugotovi, da jih je nehote ranil... A tak je bil dogovor duš
- Bolečine se prenašajo iz roda v rod, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen