Ko umre nekdo, ki ga imaš rad, je običajno, da podoživljaš žalost in bolečino, še posebej tisti dan, ko je umrl. To lahko vključuje občutke intenzivne žalosti, frustracije, krivde, panike in tesnobe. Stvar je taka... vsa ta čustva so povsem normalna!
Moja izguba ljubljenega se je zgodila pred osmimi leti. Ljudje me sprašujejo, ali se mi zdi, da je bilo že dolgo nazaj, ali se zdi, da se je pravkar zgodilo. Zanima jih, če sem srečna in če sem že vse pozabila.
Vprašajo me: “Kakšen je občutek? ”
Moj odgovor je: “Enak. ”
Čas ničesar ne spremeni in ni čarobno zdravilo za žalovanje. Počutim se, kot da je minilo osem let in včasih se mi zdi, da je minilo šest minut. Zdaj sem zadovoljna s svojim življenjem, a nisem pozabila niti ene stvari o svojem življenju. Kako bi lahko? Izguba je del mene. Žalost je trajna brazgotina na mojem srcu. Čas ni pozdravil mojega žalovanja.
Kot mnogi pred mano sem ljubila in izgubila. Svojo žalost bom nosila večno, bolečino pa sem zamenjala z ljubeznijo. Ker sem bila ljubljena, sem srečna. Ko sem izgubila to ljubezen, pa sem preživela.
Počutim se blagoslovljeno, da me je nekdo ljubil. A pogrešam nekaj, kar čas ne bo pozdravil. Ko me torej vprašajo: "Kakšen je občutek danes?" Enostavno odgovorim: "Enako je, hvala za vprašanje."
Ko umre nekdo, ki ga imaš rad, je običajno, da ponovno podoživljaš žalost in bolečino, še posebej tisti dan, ko je umrl. Nekateri se na ta dan odzivajo le blago, drugi imajo močnejšo reakcijo, ki lahko vključuje občutke intenzivne žalosti, frustracije, krivde, panike in tesnobe.
Stvar je taka... vsa ta čustva so povsem normalna! To je dokaz, da se žalovanje ne konča na določeni točki. Žalovanje je zelo oseben proces in ni pravega ali napačnega načina, kako ga izkusiti. Potrebno si je dovoliti izkusiti vsa svoja čustva... in spoznati, da vseeno ti občutki žalosti in bolečine ne bodo trajali večno.
Gary Sturgis - “Preživela žalost”
- Preberite si še: Ljubljene osebe ne izgubiš samo enkrat