Tokratni klientki naj bo ime Nina. Stara je 30 let, zaposlena, samska. Ni ji všeč delo oziroma služba, ki jo opravlja, in čuti, da deluje pod svojimi zmožnostmi in da ne more pokazati vsega svojega potenciala. Ampak nima pojma, kaj naj drugega počne. Sploh pa zdaj, ko novih služb ni.
Želi si več sreče, zanosa, polnosti življenja in nasmeha na obrazu, namesto tega pa jo od znotraj zebe in čuti odpor. Odpor do okolice in do življenja. Ne mara biti del rigidnega sistema, želi si svoj srčni ritem. Ko sva pogledali, kaj se skriva pod tem odporom, sva našli strah – strah pred sabo in izražanjem sebe. Zato kar nekaj hiti, ulovljena v kalupih sistema, ki ji sploh ni všeč, in ko gre čez rob, pade dol od utrujenosti, se fizično izčrpa. Ko jo vprašam, kakšno korist ima od tega, odgovori: ''Da nisem jaz jaz. Ni mi treba biti jaz.'' Seveda, tako se lahko podzavestno izogne izražanju sebe, ker jo je tega strah. Od kod to izvira?
Občutek jo ponese v otroštvo, ko je bila stara dve leti. Ko je bila Nina kot dveletna deklica vsa navdušena nad življenjem in je konstantno nekaj čebljala, kazala, tekala, spraševala, ji je mama vedno pravila: ''Umiri se. Bodi pri miru. Daj mir. Ne izstopaj.'' In mama jo je imela najrajši, ko se Nina NI po otroško izražala in tekala naokoli, zato je Nina tisti del, ki je hotel živeti in se izražati, utišala in ga potlačila, saj ji je povzročal težave (mamino negodovanje). Zakaj je njena mama tako reagirala na njeno otroško navdušenje? Ker je bila sama žalostna ženska, pod stresom, ki je bežala sama od sebe, ki se ni marala in je imela občutek, da ni dovolj dobra in da je ni stvari, v kateri bi bila dobra. In iste občutke je prenesla na svojo hči – Nino.
Nina v odrasli dobi zato ne sprejema svoje unikatnosti in edinstvenosti, verjame, da je izstopati nevarno, in prav tako ima občutek, da ni sposobna, niti dovolj dobra, da bi si lahko našla drugo službo. Službo, ki bi jo radostila in v kateri bi se lahko izražala. Ker je nevarno. Bolj varno se je zliti s povprečjem in biti utrujena, tako kot so vsi drugi, ujeta v okovih, kar ji na paradoksalen način daje neki občutek varnosti in pripadnosti. Tako je vse v redu, delo pa opravljeno. V notranjosti pa črn oblak.
Ko je Nina sprevidela, da so to pravzaprav mamini občutki, mamin program, in ne njen, je končno zadihala. Z določenimi prijemi je spremenila svoj družinski zapis oziroma vzorec in se priklopila na vir idej in kreativnosti v njej sami. Videla se je, kako se v prihodnosti izraža s plesom, smehom, igranjem, glasbo, risanjem, kako spravlja ljudi v smeh, jih osrečuje in jih opozarja na edinstveno energijo in prvinskost, ki jo imamo vsi v sebi. Ko sem jo vprašala, koga si želi najbolj zabavati v svojem življenju, je odgovorila – svojega očeta in sebe.
Torej, lahko vidimo, da skozi pomoč drugim ljudem želimo pravzaprav pomagati sebi in svoji družini – jih s tem posredno zdravimo, zdravimo pa tudi dele sebe, ki so povezani z našo družino. Jaz rada rečem – vsak se specializira na svojem področju.
Tina Puncer, Soulwork coach, info@soulwork.si
- Poglejte si še: Ugajanje drugim nikoli v resnici ne ugaja naši duši
