Ko ne veš, česa si želiš, kaj te veseli in kdo pravzaprav si

22. 12. 2020
Deli
Ko ne veš, česa si želiš, kaj te veseli in kdo pravzaprav si (foto: pexels)
pexels

Marsikdo skozi življenje hodi za željami drugih, poskuša ustreči drugim in čaka, da bo nekoč enkrat prišel na vrsto, in da bo končno poskrbljeno tudi za njegove srčne želje.

A to se največkrat ne zgodi. Hodijo za željami drugih tako dolgo, dokler enostavno ne zmorejo več ali ko enkrat iz  kateregakoli razloga že končno dojemajo, da si v življenju zaslužijo več. In zakaj nekdo sledi raje drugemu kot sebi, se lahko marsikdo vpraša? Ker se je že kot otrok naučil poskrbeti za druge. Naučil se je, da njegove pristne potrebe, želje ne štejejo ali so mogoče celo nevarne. In da mora najprej poskušati poskrbeti za starša, ker potem bo lepo v hiši. Nekako poskrbeti, da oče ne bo pil, da mama ne bo tako žalostna, da se bosta starša lepo razumela. Seveda otrok te moči nima, si jo pa pogosto naloži, ker tako dobi občutek kontrole, da lahko vpliva na bolečo situacijo, ki mu v kosti vliva strah in obup. 

Razlogi, da otrok sprejme vlogo nekoga, ki bo čustveno pričel skrbeti za starša, so raznoliki, je pa ta vloga izjemno krivična do tega otroka in kasneje odraslega. Zato je dobro se zavedati, na kakšen način ste v čustvenem smislu skrbeli za svoje starše (če ste), da lahko izstopite iz vloge, ki vam je bila v otroštvu vsiljena. 

Krivična vloga, kjer otrok čustveno skrbi za starše, se razvije v družinah kjer otrok poskuša tolažiti svojega starša, ko je ta žalosten in starš to dopušča. Posluša zgodbe starša, ne ker bi ga zanimale, ampak ker čuti, da to starš potrebuje. Skriva svojo žalost, strahove, ker ne želi obremenjevati staršev, za katera čuti, da sta že tako ali tako polna svojih stisk. Hodi po prstih mimo starša, ker se boji njegovih nasilnih izbruhov jeze. Si nečesa želi, a v odziv dobi informacijo, da je razvajen, da ne zna ceniti tega, kar ima, ali drugo besedno poniževanje. Če je tovrstnih izkušenj več, se lahko nauči, da nima smisla izražati svojih želja. Otrok v tem primeru skrbi za starša na način, da ni naporen, da postane ubogljiv in počasi pozabi, česa si želi, kaj ga veseli. 

Primerov je seveda še veliko več, je pa vsem skupno to, da v družinah, kjer otroci pričnejo čustveno skrbeti za starša, zmanjka občutek varnosti, kjer bi se otrok lahko posvečal raziskovanju svojih zanimanj, želja. Otrokova prioriteta postane dobro počutje starša.

Ko je leta in leta otrokova pozornost obrnjena navzven v druge, ne moremo pričakovati, da bo, ko odraste, znal ubesediti svoja čutenja, razmišljanja, svoje želje in da bo znal poskrbeti zase, ko bo to potrebno, saj ga tega ni nihče naučil. 

Če prepoznate sebe v tem, vedite, da obstaja pot. Izgradnja identitete je sicer boleč proces, ki pa je edina pot, ki prinaša zadovoljstvo, veselje in mir v življenje. Več kot je zgodnjih težkih doživetij, bolj bo boleč proces odkrivanja lastne identitete. Odkrivanja, kaj vse je ta otrok potlačil, odcepil. Čemu se je odpovedal zavoljo družinske dinamike. Kaj drugega preostane otroku kot to, da se prilagodi na dinamiko v katero se je rodil. Iti nima kam, sam zase poskrbeti ne more. Kot odrasel to možnost ima. Njegova odgovornost je, da najde sebe, svoje želje, zanimanja in pot do tja. Vedno znova se lahko vprašate: »Si tega res želim?, Ali se samo prilagajam, ker si želim sprejetosti, pripadnosti, ljubljenosti?«.

Če se ustavi in se nikamor ne premakne, si lahko poiščete primernega sogovornika (prijatelja, mentorja, psihoterapevta) in se od njega oziroma ob njem učite o sebi, o svoji čustveni doti s katero vstopate v odnose. Tako si boste omogočili celjenje bolečih čustvenih ran preteklosti, ki vam onemogočajo slediti sebi in videti svojo posebnost.  

Lahko si poseben, samosvoj in še vedno pripadaš.  

Petra Vršnik, psihoterapevtka

www.upajsi.si

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez