Naši dnevi so lahko darovi, ki jih še nismo odprli.
Začetek veličine je vezan na občutek obdarovanosti. Pomislite na otroka, ki z darili pred božično smreko občuti pričakovanje, vznemirjenje. Podobno se počuti človek, ki se zaveda, da je obdan z darovi življenja. Veličino je treba povezati z obdarovanostjo. To je sposobnost, ki jo je treba gojiti.
Pri tem so nam lahko v pomoč besede: sem bitje, ki vedno lahko odkriva nove zaklade v sebi. Sem neizčrpen vir darov. Moji dnevi so lahko darovi, ki jih še nisem odprla. Veličina nas presega, nas obdarja.
Stvari, ki smo jih dobili z rojstvom, so naša dediščina. Naši darovi so številni: posebna oblika inteligence, način razmišljanja, kaj ti je zanimivo, kaj znaš povezati; opremljenost telesa, imamo močne in šibke organe. Pomembno se je zavedati svojega telesa. Močne točke našega značaja: optimizem, rahločutnost, zmožnost navdihovati druge, zmožnost prisluhniti ljudem.
Pri razmišljanju o dediščini razmišljajmo o starših. Če to zavračamo, zavračamo korenine. Smo drevo brez korenin. Starši so korenine, otrok je sadež. Brez korenin je težko kaj narediti. Težko je torej delovati, dokler smo v konfliktu s starši. Pomembno je videti veličino v tem, kaj so imeli predniki. Počastiti je treba svojo dediščino in izbrati svojo pot. In se vprašati: če bi videl/-a veličino dediščine v sebi, bi ...?
Vsakdo ima darove. Prepoznamo pa jih le, če nas kdo opozori nanje. Če ne srečujemo ljudi, ki nas opozorijo na darove, ne vemo, da jih imamo. Veličino v sebi lahko prepoznamo z odpiranjem. Pomembno je, da se odpremo stikom, saj nas le tako lahko drugi opozorijo na darove in začutimo, koliko se res poznamo. Pogosto nas starši ne opozarjajo na kvaliteto. Recimo, če smo plahi, nas nihče na to ne opozori v smislu, da je to dar.
Zelo pomembna in pogosto spregledana so tudi srečanja z ljudmi, ki nam naredijo kaj dobrega. Recimo soseda, ki nam pomaga, ali prijazna prodajalka v trgovini, ki se nam nasmehne. Prav tako so pomembna tudi srečanja z ljudmi, ki bi nam lahko naredili kaj slabega, pa niso delovali proti nam. Ta srečanja, ki jim pogosto ne pripisujemo posebnega pomena, obujajo vero v obstoj dobrega. Vse to so darovi, ki so nam naklonjeni. S temi darovi se zavedamo, da dobro obstaja.
Trenutki, ki nas spomnijo, da dobro obstaja, so recimo srečanja z ljudmi, ki nam pomagajo s knjigo, globoki pogovori, spomini na predavanja, ki navdihujejo, obdarovanje z osebno zgodbo – nekdo prehodi težko življenjsko pot in nam podari zgodbo, da nam s tem pomaga. Čudoviti so tudi trenutki, ki jih preživimo v naravi: milost, da vidiš cvetove, žitno polje, zvezde.
Neprecenljivo je začutiti, kaj vse v nas oživi, če nas objame oseba, ki nas ima rada. Vse našteto ima neskončno vrednost, če jo le znamo prepoznati. Pomembno je odkriti, kaj vse lahko naredimo, če si vzamemo vse, kar je za nas možno. Ko odpreš vse pakete, vse darove življenja, se začuti veličina. Prav tako kot zaznavanje darov je pomembno tudi obdarovanje in prejemanje. Ko imamo nekoga radi, ga obdarimo. Ko nam je nekaj dragoceno, skušamo dati dar.
Ko prejemamo, občutimo, da smo dragoceni; dobimo občutek, da si to zaslužimo. Sami moramo znati prejemati, da lahko dajemo. Če ne želimo sprejeti darila, ga težko podarimo. Zavedati se svoje pomembnosti ni običaj v naši kulturi. Ne znamo počastiti sebe in drug drugega, zato tudi težko zaznamo darove v sebi in drugih. Pri tem ne gre za to, da prepoznamo in počastimo uspeh druge osebe, temveč gre za čaščenje in prepoznavanje darov druge osebe.
(fragmenti z delavnice z Alenko Rebula in Josipo Prebeg)
Danaja Lorenčič
Celoten članek vam je na voljo v aprilski številki revije Sensa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
