Ko odpustite, se življenje zopet prične

27. 9. 2022
Deli
Ko odpustite, se življenje zopet prične (foto: pexels)
pexels

Potrebno je odpustiti vsem, ki so nam kdaj povzročili bolečino, tudi če se zdi, da si njihova dejanja ne zaslužijo odpuščanja.

Odpustite, pa ne zato, ker si oni zaslužijo odpuščanje, pač pa ker si vi zaslužite živeti brez bolečine, ki se sproža vsakič, ko pomislite na to osebo ali jo srečate.

Odpuščanje je izkazovanje ljubezni in milosti do sebe ter neizogiben del zdravljenja samega sebe. 

Vzamimo za primer ločeno ženo, ki je bila 10 let poročena, nato pa jo je mož prevaral. Ločila sta se in sedaj iskreno sovraži svojega bivšega moža, ki jo je globoko razočaral po toliko letih skupnega življenja in zaupanja. 

Že samo spominjanje njegovega imena sproži krče v njenem trebuhu ter slabost. Boli jo celotno telo, ki kar kipi od besa, ljubosumja in ogorčenosti.

Emocionalni strup je tako močan, da tega ne zdrži več. Zato poišče pomoč pri terapevtu, ki ji svetuje, da odvrže vsa ta čustva, ki jo razjedajo. Da spusti iz sebe jezo, vzame blazino, jo brca, boksa in grize, da gre bes iz nje. 

Gospa to tudi stori in svojo eksplozijo čustev prenese na blazino. Začuti veliko olajšanje, čustva so šla iz nje, zahvali se terapevtu za dragocen nasvet, na njenem licu je po dolgem času širok nasmeh. 

Ko odide iz ordinacije, sreča na ulici bivšega moža. Ob pogledu nanj se njen plamen besa razplamti še močneje kot kadarkoli doslej. Odhiti nazaj do terapevta, kateremu pove, da čeprav ji je bilo lažje, rana očitno še ni zaceljena! Osvobodila se je delčka strupov, a ne vsega... Kaj sedaj?

Edini način, da zaceli rane, je odpuščanje, ji pove terapevt.

Ni dovolj le sprostiti nakopičene jeze in čustev, potrebno je resnično v srcu odpustiti. In kako veš, kdaj si nekomu zares iskreno odpustil? Ko ime ali srečanje te osebe ne izzove več burne čustvene reakcije oz. dotik te rane ne povzroči bolečine - to je pokazatelj, da ste resnično odpustili.

Odtis seveda ostane, tako kot ostanejo brzgotine na koži, ostanejo tudi na emocionalnem telesu. Ostaja spomin, spominjate se vsega, kar ste preživeli, vendar zarasla rana ali brzgotine ne bolijo več, služijo le v opomnik, katero lekcijo ste preživeli. 

Verjetno si sedaj mislite: "Lahko je reči oprosti! Želim si, vendar mi ne uspe..."

Resnica je, da lahko vedno oprostimo, če se za to odločimo. Ko smo bili otroci, smo odpuščali naravno, brez napora, odvilo se je samo po sebi. Če nas je prijatelj udaril med igro, smo se zjokali, tekli do mame, a čez 5 minut smo se zopet igrali skupaj.

Imamo prirojeno sposobnost odpuščanja, vendar učijo nas ravno nasprotnega. Rajši bijemo vojno, ne odpuščamo, ker to povečuje naš občutek samopomebnosti. Ker ego uživa v zameri. Ker smo tekmovalni ali ker uživamo v vlogi žrtve.

V resnici se odrasli obnašamo veliko bolj otročje ter kuhamo zamere bolj kot to počnejo naši otroci. Odvrzite ta občutek samopomebnosti v smeti in naprosite za odpuščanje. 

Naredite seznam z imeni ljudi, ki bi po vašem mnenju morali odpustiti vam. Če imate možnost, jih kontaktirajte in jim povejte, da jih prosite za odpuščanje. Če kontakt ni mogoč, naredite to v meditaciji in prošnji. 

Nato naredite seznam ljudi, ki so razočarali vas - katerim morate odpustiti vi. Ter naprosite sebe, da jim odpustite. Zavedajte se lekcije, ki vam jo je ta oseba prinesla. Morda se jim celo zahavalite za učenje! Nekaj ste se morali naučiti skozi bolečino, kar se brez nje ne bi... 

Prej ali slej pa boste ugotovili, da morate odpustiti tudi sebi za vse rane in strupe, za vse skrbi, ki ste si jih dali nase. Ko odpustite sebi, se vzpostavi harmonija s samim seboj ter ljubezen do sebe se okrepi.

To je največje odpuščanje - odpuščanje samemu sebi. Ko odpustite sebi, se življenje zopet prične. 
lubovbezusl.ru

 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez