Če smo kot otroci odraščali v kaotičnem, turboletnem okolju, bomo take odnose iskali tudi, ko odrastemo.
Za vsakogar, ki je doživel kaotično otroštvo, je stabilnost v odrasli dobi nepoznano ozemlje.
Ko odraščate v okolju, kjer je kričanje normalno in so nestabilni odnosi vse, kar poznate, se je težko kdaj počutiti sproščeno.
Vem, da nisem sama, ko rečem, da je nestabilnost vse, kar sem izkusila. Zaradi tega mi je v odrasli dobi stabilnost pravzaprav bila izjemno vznemirjajoča.
- Preberite tudi: Za nekatere stvari se vam ni treba opravičevati
Ko je stabilnost bila prisotna, sem poskrbela, da izgine.
Ko sem odrasla, se mi je stabilnost zdela tako vznemirljiva, da sem jo nezavedno sabotirala. Morda sem preveč razmišljala in postajala tesnobna takrat, ko so stvari bile "mirne". Ko je v mojem življenju vse šlo dobro, sem se podzavestno trudila ustvariti težave. Moj um je skozi leta postal že pravi strokovnjak za ustvarjanje problemov, ki jih v resnici ni.
Za mano je veliko dela na sebi, tudi s pomočjo terapije. Vem, da je moja obnašanje v veliki meri posledica kompleksnih travm in izkušenj, vendar to ne olajša stvari. Pravzaprav je včasih poznavanje vsega lahko še večji izziv, saj se zdi vse tako zapleteno in težko premagljivo.
Zakaj je stabilnost neprijetna izkušnja?
Moj terapevt mi je povedal, da v odrasli dobi pogosto poustvarimo družinsko dinamiko, ki smo jo izkusili kot otroci. To še kako drži.
Vstopala sem v odnose, v katerih sem se morala boriti, da sem bila ljubljena in sprejeta. Včasih sem celo poustvarila zlorabe tako, da sem sprejela in tolerirala čustveno, včasih celo fizično zlorabo v odnosih.
Brez drame, kričanja in zlorab, veliko odraslih težko funkcionira. Njihova identiteta je ogrožena, ko je prisotna stabilnost, saj niso prepričani, kako naj se takrat obnašajo ali počutijo.
Učim se počutiti udobno ob stabilnosti.
Šele pred kakšnim letom sem se zavedala svojega početja. Lahko si predstavljate, da je bil to pravi trenutek razsvetljenja.
Potrebovala sem veliko poguma, da sem se odmaknila od odnosov, ki jih napaja drama ter pričela izkati stabilnost. Zaradi turbulentnega ozadja sem zgrajena tako, da pričakujem nestabilnost in kaos, zato se mi je stabilnost zdela dolgočasna.
To je zagotovo težek proces, a ni nemogoč.
Včasih se mi zdi popolnoma bizarno, da mi nestabilnost ustreza bolj, kot stabilnost. Vem pa, da so naši možgani dovolj zmogljivi, da jih lahko treniramo in se naučimo novih načinov.
Ko pridobimo večje samozavedanje in spoznamo, da se nam ni treba zapletati v kaotične ali nasilne odnose, smo pripravljeni sprejeti stabilnost.
Potrebno je veliko dela na sebi, da razumemo, zakaj pogosto izbiramo čustveno nedostopne ali žaljive partnerje. Univerzalnega odgovora ni; pomembno je, da se vsak posameznik ozre vase (pri tem svetujem pomoč strokovnjaka) in ugotovi, od kod izvira potreba po kaotičnih odnosih.
Ljubezen do sebe je ključ do ozdravitve.
Ko se vzljubimo in se potrudimo, da se bolje spoznamo, začnemo okrevati in se zdraviti. Da bi sprejeli in v svoje življenje pritegnili stabilnost, mora ta najprej priti od znotraj. Ko vase nenehno vlivate ljubezen in si prizadevate razumeti, kako vas je oblikovala preteklost, ste v boljšem položaju, da ustvarite svetlejšo prihodnost.
Sama nisem še popolnoma ozdravljena in še vedno se zalotim, da poskušam kdaj sabotirati stabilnost. Morda ne bom nikoli povsem zacelila svojih ran, a vseeno končno pričenjam sprejemati ljubezen, ki jo dajem sebi in ljubezen, ki jo prejemam od drugih.
Čeprav še vedno dobivam želje po sabotažah ali se počutim zdolgočaseno brez drame, vidim in razumem, kdaj vstopam v takšno stanje. Zame to pomeni, da lahko bolje preprečim sabotirajoče vedenje, se ljubim in sprejmem stabilnost, ki si jo zaslužim.
Prirejeno po: TinyBuddha
- Preberite tudi: Ne pozabi; ko postaneš »bolj duhovna oseba«, si še vedno samo človek
- Ne pusti, da te definirajo tvoje pomanjkljivosti
