Ko pokliče mama

Ring, ring? 

»O hčerka moja, sin moj, kje si, nič ne prideš domov pogledat? A veš, zadnjič sem se skregala s tvojim očetom, sedaj ga imam pa res dovolj. Odkar sta z bratom odšla od doma, ga sploh nič več ni doma, pa še takrat ko se odloči preživeti popoldne doma, buli v televizijo. Stvari so bile drugačne, ko sta bila še doma… A pridete kaj na obisk? Sploh vas več ne vidim… Pa še sama moram postoriti vse na vrtu, saj veš, zdaj ko je pomlad, je potrebno obrezati sadno drevje, pripraviti zemljo za semena, ah, pa saj bo, bom že«.

Odložimo telefon. Globoko vdihnemo.

Verjetno je marsikomu poznan scenarij, ko zazvoni telefon, na ekranu piše mama, mi pa kar naenkrat  začutimo tisti občutek v želodcu, ki ga velikokrat ne znamo niti poimenovati. Klic, katerega bi se vsak otrok naj veselil, pa se pogosto dogaja, da povzroči samo vozelj v želodcu, težko dihanje, ter pusti občutek teže v telesu.

Kaj lahko prebudi en telefonski klic v nas?

Seveda ima vsak otrok rad svoje starše, gre rad domov, želi pomagati, ampak kako lahko potem en običajen, popoldanski telefonski klic, vzbudi v nas nek odpor, še preden smo sploh dvignili slušalko?

Govorimo o tistem odporu, ko na ekranu mobitela piše mama, mi pa se odločimo, da se ne bomo oglasili. O odporu, ko pokliče mama, mi pa prosimo svojega partnerja, če se lahko prosim oglasi. Govorimo o tistem odporu, ko ne dvignemo slušalke, pa se potem počutimo krive, nato sledi sporočilo, da smo trenutno zasedeni in samo vprašamo, če je kaj nujnega?  Ali pa pokličemo šele naslednji dan, ko občutek tesnobe naraste do te mere, da je lažje zavrteti telefon, kot pa živeti z občutkom krivde. Vam je kaj znano?

In potem se zalotimo, da gremo s tem čudnim odporom domov na kosilo, pomagat vrtičkat, zloščit šipe, očistit žlebove in opraviti seveda še vse ostale, skoraj občutek dolžnosti, puščajoče opravke. Povrhu vsega pa se čutimo še krive, ker ne delamo tega z veseljem in dobro voljo.

Ko telefonski pogovor z mamo v nas pogosto vzbuja odpor, nam pušča neprijeten čustven priokus, ne gre zgolj za običajen telefonski klic. Ali sploh kdaj gre za samo običajen klic?

Telefonski pogovor ustvari medoseben prostor

Podobno kot pri pogovoru v živo, tudi preko telefona ustvarimo medoseben prostor, kjer poteka izmenjava informacij. Res je, da smo pri telefonskem pogovoru prikrajšani za vizualni del in informacije, ki bi jih sicer prejeli iz mimike obraza in gestike telesa, vendar se določena sporočila kljub temu, prenašajo. Npr. en stavek lahko izgovorimo na več načinov, kar pomeni da ga podkrepimo s čustvenim tonom. Način, kako se vsebina pogovora izmenjuje med dvema posameznikoma, uporabljenim tonom glasu, hitrostjo govorjenja, pavzo med stavki ter tudi pretirano tišino ali pretiranim govorjenjem, ustvarja čustveno klimo medosebnega prostora. Elementarni deli tega medosebnega prostora so čustvena sporočila, ki so pogosto naporna in boleča ter jih je težko razvozlati.

Medoseben prostor kot prostor čustvenega stika

Čustvena klima medosebnega odnosa, pa četudi gre samo za telefonski pogovor, predstavlja čustven stik med dvema osebama. Medoseben prostor med mamo in otrokom je edinstven odnos. Pomeni, da mama svojemu otroku nikoli ne more biti prijateljica in zaupnica, ampak vedno mama, ki v čustvenem smislu predstavlja varno pribežališče za otroka. Mama je tista, ki jo vedno lahko pokličemo, ki posluša, čuti,  razume in tolaži. Pa je temu res tako?

Kaj pomeni, ko se v pogovoru z mamo ne čutimo slišani in razumljeni? Pomeni, da na tisti točki, kjer mama svojega otroka ne zmore več slišati, začutiti, razumeti, ni pristnega čustvenega stika. Pa vendar imamo s starši nek odnos, tudi če je ta daleč od ideala. Naš medoseben odnos lahko zasedajo neprestani prepiri, obtoževanje, poniževanje, vzbujanje krivde, sramotenje, pretirana skrb iz ene ali druge strani itd., v vsakem primeru pa te vsebine predstavljajo najmočnejši stik med mamo in otrokom.

Medoseben prostor kot prostor čustvene zlorabe

Kaj pomeni, ko se mama v stiski zateka k svojemu otroku in redno »jamra« zaradi težav z očetom, težav v službi, išče nasvete za lastno stisko? Pomeni, da je njun medoseben prostor postal čustveno odlagališče za mamo, kamor lahko odlaga svoje breme. To breme pa lahko otroka zelo obremeni, pusti občutek teže, tesnobe in odgovornosti, da mora skrbeti za mamo v čustvenem smislu.

Otrok ni mamin prijatelj, tolažnik, zaupnik, nadomestek partnerja in čustveno odlagališče za njene stiske, pa vendar so te meje večkrat prekoračene.

…

In ko bo naslednjič zazvonil telefon in bo na ekranu pisalo mama, ostanimo trenutek z vsemi čustvi in telesnimi odzivi, ki se prebudijo v nas.  Usmerjena pozornost na naše notranje dogajanje, pa čeprav samo ob telefonskem klicu, lahko nudi globok vpogled v naš odnos z mamo.

Katja Fištrič, šrcd

• Preberite si še: Navodila, kako najti notranji mir v težkih časih