Nekatere hčerke ne doživijo otroštva. Namesto brezskrbnosti jih zaznamuje odgovornost, ki ni bila njihova. Postanejo tiste, ki tolažijo, razumejo, nosijo breme. Ko hči postane mati svoji materi, gre za tiho izkušnjo, ki pusti globoko sled – in oblikuje njeno samopodobo, odnose in življenje.
V odnosih, kjer se vloge obrnejo, hčerka že zelo zgodaj postane čustvena skrbnica svoje mame. Namesto da bi bila sprejeta, vodena in varovana, se znajde v vlogi tiste, ki tolaži, razume, uravnava in skrbi za čustveno ravnovesje odrasle osebe. Gre za pojav, ki ga psihologija imenuje parentifikacija – ko otrok postane psihološki starš lastnemu staršu.
Mame, ki same nosijo nepredelane travme, depresijo, kronični stres ali čustveno nezrelost, pogosto nezavedno obremenijo hčerko s svojo bolečino. Hčerka tako razvije izjemno občutljivost za potrebe drugih in hkrati izgublja stik s sabo. Uči se, da je ljubezen pogojena s prilagajanjem, da mora za sprejetost prevzeti odgovornost, ki ne sodi na njena ramena.
Čeprav je navzven lahko takšna hčerka videti zrela, močna in skrbna, v sebi pogosto nosi globoko utrujenost, tiho osamljenost in hrepenenje po tem, da bi bila nekoč preprosto otrok. Ko odraste, ta vzorec prenese v partnerstva, prijateljstva in celo v poklicno življenje – vsepovsod prevzema preveč odgovornosti in ima težave s postavljanjem meja.
Zdravljenje se začne z zavedanjem. Z vprašanjem: Ali sem kdaj v življenju morala poskrbeti za svojo mamo, bolj kot je ona poskrbela zame? In nato z dovoljenjem, da nehamo biti tiste, ki "popravljajo", "nosijo" in "rešujejo". Da si priznamo: nisem bila slišana, nisem bila vodena, in to je bolelo. Toda danes lahko izberem drugače.
Postopoma lahko hčerka, ki je bila mati svoji mami, postane mati sami sebi. Uči se poslušati sebe, reči ne, sprejemati podporo. In v tem procesu ne izgubi ljubezni do svoje mame – temveč končno začuti ljubezen tudi do sebe.
