Preveč smo se osredotočili na virus, da bi lahko videli širšo sliko dogajanja

13. 1. 2022
Deli
Preveč smo se osredotočili na virus, da bi lahko videli širšo sliko dogajanja (foto: shutterstock)
shutterstock

Če hočemo preobraziti družbo, mora vsak posameznik začeti rasti sam. Za rast ne potrebuje množice. Rastemo v temi. Kot otrok raste v maternici in seme v temni zemlji.

Pred kratkim sem se povzpela na bližnji hrib v kraju, kjer živim in sem ob dosegu vrha in razgleda ugotovila, da so stvari precej drugačene, ko jih gledamo iz distance. Je covid-19 izginil? Ne, ni. A je vse bilo drugače. Vse zgodbe, ki so spodaj bile pomembne in velike, so od zgoraj videti kot ples harmonije. Vesolje nima televizije in ne pozna virusa. Zanj je le običajen dan. Mi pa smo se preveč osredotočili na virus, da bi lahko videli širšo sliko dogajanja.

Kar se tiče samega virusa, ne bi izgubljala veliko besed, ker so mediji in internet polni informacij na to temo. Vsak si lahko izbere mnenje, ki najbolj resonira z njim. Virus kaže sliko velikih sprememb, a sama menim, da ni prinesel nič pretresljivo novega. Vse je bilo tu že pred njim, le da smo vse lažje pogoltnili skupaj z bombončki, ki nam jih nudi družba. Sama sem čutila, da je z njegovim prihodom prišel tudi čas, da se poglobim vase in dam prednost tišini.

Medtem ko so ljudje govorili o krivicah, ki se dogajajo, vladnih ukrepih, manipulaciji, sprenevedanju, vsiljevanju mask, cepiv in morda tudi čipov, sem ugotavljala, da so se ljudje usmerili navzven, da ima nekdo drug moč nad njimi in da je odgovornost za stanje v katerem smo nekje drugje, stran od nas samih. Pozabili smo vse lastne grehe in usmerili žaromete le v covid-19. Ampak, ali nista povpraševanje in ponudba odvisni druga od druge? Ali obstaja pastir, če ni ovc?

Govorimo o človekovih pravicah, kako nam pripada druženje, svež zrak, rekreacija, kultura, obisk trgovin. In sama sem seveda zagovornik teh pravic, a ne morem mimo vprašanja: »Kaj pa pravice živali?« Ptice zapiramo v kletke, da nam pojejo in krasijo naš dom. Živali ubijamo na najbolj brutalne načine, se okrašujemo z njihovimi deli telesa in s tem kažemo status v družbi. Celo oglašujemo dele njihovih teles na jumbo plakatih in se nam zdi to povsem normalno.

V sebi nosimo navlako, svojo zunanjost pa pršimo s parfumi, ki jih testiramo na živalih, da bi očarali nasprotni spol. Znotraj zaudarjamo, navzven pa dajemo vtis, da smo cvet vrtnice. Lahko pretentamo nevednega soseda, ne pa tudi zakona vzroka in posledice, ne moremo zmanipulirati manifestacije same. Ta nam kaže ogledalo, notranjo odslikavo, da bi lažje videli, kar ne želimo videti, saj je bolj zgovorna od našega vsakodnevnega besedičenja.  

Pravimo, da se politiki sprenevedajo, da nas imajo za norca. Kako pa mi ravnamo z našimi otroci, z bitji, ki naj bi jih brezpogojno ljubili? Lažemo jim, manipuliramo, uporabljamo svojo moč in mislimo, da so naša last, se odločamo v njihovem imenu in o njihovi usodi. Učimo jih z besedami in ne z zgledom. Vzgajamo s pivom v roki in cigareto v ustih. Vzamemo si pravico povzdignit glas, zamahniti z roko ali jezikom. Ne poznamo pravil življenja, a se obnašamo, kot da smo napisali Učbenik življenja. Obljubljamo jim nekaj, česar sami nimamo. Ko se upirajo, pravimo temu najstništvo, a jaz temu rečem, da je otrok spregledal nesmisel, ki smo ga ustvarili. Oropali smo jih smeha, igre in otroštva, vse pod krinko ljubezni. Sami pa govorimo o sprenevedanju vlade.

Pravimo, da nas vlada posiljuje z ukrepi. Kaj pa naša posilstva? So bolj sveta? Vrtamo v Zemljo, v svojo mamo, jo ropamo njenih bogastev. Si lastimo diamante in druge kamne, rušimo njeno ravnovesje, medtem ko sebe krasimo z dragimi kamni, ki ne pripadajo človeku, ampak Zemlji. Mislimo, da je vse naše. Normalno se nam zdi, da vrtamo v njo in črpamo nafto, rudo… in da vse to nima posledic. Ne vidimo, da sami smetimo svoj prag in rušimo temelje lastne hiše, v kateri bivamo in smo jo obljubili našim otrokom.

Ljudje bi se radi vrnili na stare tire, radi bi prišli v staro normalno. Jaz se tega 'normalno' stanja ne spominjam. Spominjam pa se narcistične družbe, ki ubija, trga, grabi, ki prodaja svoj čas za denar, ki hlasta po tujem telesu, se predaja odvisnostim, ubija otroško nedolžnost in polni glave z balastom. Spominjam se stare normale, ko je arogantnež cenjen in občudovan in prijazen človek posmehovan, ko so žuri polni alkohola in drugih drog, ko je žensko telo razgaljeno, ko je v zraku nemir in je normalno, da te pri štiridesetih boli križ in da imamo debele otroke. Spomnim se družbe, ki je zastrupljena v umu in telesu. Če bo odhod korone le vstopnica v to normalo, potem nimam pretirane želje po tem.

Lažje je govoriti o maskah, vladi, ukrepih in se pretvarjati, da smo nedolžne žrtve vsega, kar se dogaja. Jemljemo si pravico ubijati vse, kar je manjše in šibkejše od nas, če pa je večje, pa se opremimo z orožjem in gremo s pavjim korakom naprej. Je usoda mravlje v naših rokah? Je njeno življenje manj vredno od našega? Prava velikost človeka se meri s tem kakšen odnos ima do mlajših, manjših in šibkejših. Sami presodite našo velikost. 

Človek se je tehnološko razvil, a notranje osiromašil.  Namesto da bi nam bila tehnologija in internet v pomoč, nas je zasužnjila. Vsebine, ki jih spremljamo so pornografija, popoln make up, diete, kako manipulirati z nasprotnim spolom, najlepša zadnjica, v kakšni toaleti se je sprehajala zvezdnica in podobni nesmisli. Ves rumeni tisk ne bi obstajal, če ga ne bi sami ustvarili. Vse, kar nam je na voljo, uničimo ali zlorabimo, potem pa se najdejo ljudje, ki pozivajo druge k temu, da se zbudijo. Ne morete zbuditi nekoga, ki se pretvarja, da spi. Zbudimo lahko le zares spečega.

Sama živim brez televizije že kakšnih sedem let, ne spremljam poročil in nisem del hipnotičnih vsebin. Nisem proti vladi, ker vem, da je odraz ljudstva. Sem pa za spremembe. Spremembe vezane na človeka, njegovo povezavo z virom, njegovim čiščenjem vse nesnage, ki jo ima v sebi, svojem domu in okolici. Sem za to, da sprejmemo odgovornost in nehamo obsojati, se prenehamo deliti na leve in desne, dobre in slabe, bele in rdeče, tiste za in tiste proti, da spregledamo, da smo prva generacija, ki je slabša od predhodne in da smo naredili korak nazaj v evoluciji človeka.

Pravimo, da so nam odvzete pravice, kot je svoboda. A svobodo smo si pred tem že sami odvzeli oziroma se ji odrekli. Smo ujetniki odvisnosti, kompulzij, reakcij in vzorcev. Prava svoboda ima svojo dimenzijo, ki ni povezana z zunanjim svetom. Osvoboditi se moramo vzorcev razmišljanja in delovanja, religioznih ideologij in političnih filozofij. Na duhovni ravni smo sužnji že od rojstva. Nismo pod nebom, pod zvezdami, na prostem, nismo na voljo življenju. Smo v kletkah, na katere smo se navadili in jih okrasili, da bi se v njih počutili domače.

Upiramo se ukrepom in vodenju vlade, ker pravimo, da sami upravljamo s svojim telesom. A če so botoks, silikoni, tatuji, umetni nohti, menjava spola, mrtva drža, odvisnost od alkohola, trave, kave, kokaina, sladkorja, pornografije, digitalne droge, dela, športa in še marsičesa rezultat našega upravljanja, potem je mogoče bolje, da nas upravlja kdo, ki mu gre to bolje od rok. Če tako ravnamo z lastnim telesom, kako ravnamo šele s tujimi.

Sodobni človek igra igro preživetja, kot da je to vrhunec človeškega življenja, a največ denarja zapravimo za orožje, zdravila in alkohol. Je to pot do preživetja? Hrane ni na vrhu lestvice. Tudi muha se bori za preživetje, pa se nam ne zdi njeno preživetje pomembno. Konec koncev se tudi virus bori za svoje preživetje, tako kot mi in njegov cilj ni ubiti človeka, saj smo njegov gostitelj in mu je v interesu, da preživimo. Je naše preživetje bolj sveto?

Česar koli se človek dotakne, spremeni v pepel, uniči, proda, zlorabi. In mi bi se pogovarjali o človekovih pravicah. Najprej jih dajmo in potem jih pričakujmo od vlade in vodilnih. Nismo sposobni sedeti pri miru in biti v tišini pet minut in bi radi živeli v miru, in to z vsem nemirom, ki ga nosimo v sebi. Najprej moramo videti, kaj dajemo svetu, da bi lahko komentirali, kaj prejemamo. So naša darila sveta ali le smeti, ki so škodljive že za sam odpad?

Politične tiranije pridejo in gredo. Ko se znebite ene, jo lahko zamenja druga. Pred svobodo naroda bi morala biti duhovna svoboda. Sama menim, da je stanje sveta in vsega, kar se nam dogaja v tem trenutku, le odsev našega globokega strahu. Strah nas je smrti, ker vemo, da nismo niti začeli živeti in strah nas je življenja, ker nimamo navodil zanj. In ta strah se je moral manifestirati, da ga lahko vidimo in se ga osvobodimo.

Če hočemo preobraziti družbo, mora vsak posameznik začeti rasti sam. Za rast ne potrebuje množice. Rastemo v temi. Kot otrok raste v maternici in seme v temni zemlji. Ne rabimo postati protestniki, revolucionarji, nazadnjaki, to nam ne bo v pomoč pri rasti. Vse to delamo iz zagrenjenosti. Družba se ne boji teh ljudi, boji se ljudi, ki so osredinjeni in zavestni. Moramo biti korenine. Tiho opravljati svoje delo, brez protestov, postati tihi opazovalec in odkrivati sebe.

Ta svet je zelo čudovit, vendar je v napačnih rokah. To ne pomeni, da se moramo bojevati proti tem rokam. Je pa pomembno, da sami nismo del teh rok. Z bojem postanemo kot tisti, proti katerim se bojujemo. Potrebujemo revolucijo, a ne politično, temveč duhovno. Če bi se vse več ljudi znebilo primeža starih vzorcev razmišljanja in delovanja, če bi postali ljubeči, se odrekli pohlepu in nas ne bi zanimala oblast, politika, prestiž, ugled in če bi začeli opuščati staro, gnilo igro, ter bi zaživeli po svoje, bi to bil korak k uničenju tega proti čemur se borimo. 

Ni čas za upore na ulicah in sproščanje agresije, stare, še izpred časov današnje vlade, covida 19 in ukrepov. Ni čas za obsojanje tistih, ki so nevedni in ni čas za agresijo. Čas je, da se nehamo pretvarjati, da spimo in da vidimo, da korakamo k kolektivnemu samomoru, ki nima nikakršne veze s covidom-19 in da mogoče potrebujemo tako močen stimulator, da nas predrami in nauči, da imamo omejeno gibanje le zunaj nas. Imamo pa svobodo notranjega raziskovanja in pospravljanja in dovolj prostora za ples. To ni omejeno.

Tako kot je virus nalezljiv, je tudi veselje nalezljivo, zato nalezimo druge že danes.

Tekst: bralka Sense, Branka Bilbija

Preberite še: 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja