Kako pogosto vam uide z jezika ali se vam po glavi podijo misli: »Samo da bi se ta človek malo spremenil. Kako enostavno, lepše bi bilo moje, naše življenje.«
Samo da bi se ON-A malo spremenil-a
A ta človek se ne spremeni. Kaj sedaj? Očitno bo treba nekaj narediti drugače. Vem, vi se zelo trudite. Lahko da že vrsto let. ON-A pa nič.
Kaj če obstaja kakšna druga pot, ki je še niste odkrili? Če poskusite kaj novega? Pogledate na odnose drugače? Kako bi bilo, če se vprašate, kaj lahko vi naredite?
Ja, poskusite tokrat na odnose pogledati tako, da se zazrete vase. V sebi imate nekatere močno zakoreninjene vzorce obnašanja, tako kot čisto vsak izmed nas. Ker se nekaterih ne zavedate, jih tudi ne morete jemati kot problematične. Tako sta se obnašala starša v vašem otroštvu. Kar ste doživljali v tistem času, ste ponotranjili - vzeli za edini pravi način obnašanja.
Par primerov, da boste lažje razumeli vlogo pridobljenih vzorcev.
Eden od staršev je ignoriral drugega, kadar je bil prizadet. In kadar ste vi prizadeti, se zaprete v svojo školjko in notri pestujete svojo bolečino. Tihe maše vedno znova.
Drugje je bilo v zraku ves čas čutiti: Biti ženska je težko. Moškim je mnogo lažje. Ko pride do pretresov v vašem življenju, začnete živeti na enak način: kot ženska ne morem nič spremeniti. Samo trpim lahko. Moški pa so vsi krivični.
Ali primer bega: Kadar sta se starša skregala, je oče zaloputnil z vrati in odšel v gostilno. Ali ostajal vse popoldneve v službi, delavnici. Ali bežal v šport. In vi, ko imate vsega preveč, naredite enako. Samo, da vam ni treba biti doma in razreševati problemov.
Ali je mati bežala v bolezen, ko je nastala doma napetost. Ko sedaj vi trčite ob nekaj težkega, vas zagrabi migrena in odležati morate vse popoldne.
Take ali drugačne vzorce vsak pobere doma in nikomur niso v spodbudo v odnosih.
Pomembno je, da se začenjate zavedati svojih odzivov, kar pa ni vedno enostavno, ker je to del vas. Kot da vam tak odziv teče po žilah. Dejansko ne znate drugače, kaj ne? Vse naredite avtomatsko.
Ja, dokler se tega ne zaveste, se ustavite in pogledate vase.
Naslednji pomemben korak je obvladovanje vašega odziva, ko vas nekdo, ki igra pomembno vlogo v vašem življenju, razjezi, užalosti… Najti morate ventil, da nastalo bolečino spravite iz sebe. Ne njemu nazaj. Ne drugim, ki vas obkrožajo. Ne pomaga, če samo govorite nekomu tretjemu o svojih bolečinah. To je samo začasno olajšanje, težave še vedno ostanejo. Nekaj bo treba storiti drugače. Spet in spet se bo treba osvobajati težkih občutkov iz telesa. Na tak način počasi spreminjate svoj odziv. Kar vam je pred časom dvignilo pritisk do vrelišča, boste potem komaj zaznali. Ko se vi pomirite, se človek na drugi strani začne spreminjati. Najprej vas bo začudeno opazoval, tipal, vas preizkušal: Kje je sedaj tisti stari, ranjeni človek, s katerim sem lahko igral besedni ali čustveni pink ponk? Ko nikakor več ne naleti na pričakovan težek odziv, se sprošča tudi on.
Zato, kadar vas nekaj žuli v odnosu, dajte najprej iz sebe vse težke občutke. Šele za tem se lotite pogovora o boleči temi. Če pridete v dialog z vso svojo bolečino, ki se vam je zbudila ob določeni situaciji, se bo sogovornik počutil ogroženega. Zavzel bo obrambno držo in verbalno, čustveno udaril nazaj. Iz prepira lahko nastane to, kar si najmanj želite - vojna.
Šele takrat, ko se boste osvobodili nastale bolečine, se pogovorite. Ne prej.
Pogosto ljudje, ki hodijo na terapijo, povejo, da je v njihovem okolju vse kar naenkrat drugače, bolje. Ja, povsem razumljivo - ko eden v družini začne intenzivno delati na sebi, teče osvobajajoča energije na vse bližnje. V svojem domačem okolju je to najprej opaziti. Zanimivo je bilo poročanje gospe, ki je rekla, da je tako, kot bi mož hodil na terapijo, ne ona. Začel se je čisto drugače obnašati do nje. V resnici pa je najprej ona skozi terapevtski proces nevede spreminjala svoje odzive nanj. Posledično se je lahko spreminjal tudi on.
Če so v teh odnosih tudi otroci, se dogajajo z njimi velike spremembe. Otroci so izjemni detektorji stanja v družini. Ko se izboljšujejo odnosi med starši ali počutje teh, se otrokov nemir čudežno zmanjša ali se končajo njegove viroze…
Otrok na nezavednem nivoju čuti starša in njune stiske izraža preko sebe.
Mimogrede, ste se kdaj vprašali, zakaj vas določen odziv človeka tako zaboli?
Odgovor je: ker ste nekaj zelo podobnega doživljali v svojem otroštvu. Lahko je bilo namenjeno prav vam ali sorojencem, staršem. Globoko v vas so še te rane in ko jih zacelite, boste tudi vi delovali precej drugače. Dobili boste občutek, da se svet okoli vas spreminja. V resnici se boste spreminjali vi. In vaš odziv na okolico.
Zatorej, ko vas prime, da bi se spet poigravali s pričakovanji, kako lepo bi bilo, če bi se dotični spremenil, se obrnite vase. Kaj lahko vi storite drugače? In pojdite po zgoraj opisani poti. Pripeljala vas bo na vrh čudovite gore. Kot pot na vršace ni enostavna, tudi pot do boljših odnosov ni. A je vredno. Na cilju vas čaka čudovit razgled, sonce sije. Srce vriska. Zato ste se rodili. Da vam je lepo.
Veliko imate še zahtevnih vzponov pred seboj. A ko ste enkrat vešči hoje po takih terenih, se nimate več kaj bati. Niti tega, da kdaj na poti ostanete sami. Da se nekatere poti morajo raziti. Da nimate vsi, ki ste jih kdaj srečali in vzljubili, za cilj istih vrhov. Ne gre vedno po začrtani poti. Ste se pa lahko nekaj pomembnega naučili eden od drugega in tako postali še boljši človek. Saj veste, ko nekoga spustite iz svojega življenje, naredite prostor za drugega.
Za vsak odnos sta potrebna dva. Za slabega. In za dobrega. Zavedajte se, nikoli ni za vse kriv en sam. Ko bi radi, da se nekaj v vašem okolju izboljša, poglejte najprej, kaj lahko za to storite vi sami. In svet bo zares iz dneva v dan lepši.
»BODITE SPREMEMBA, KI JO ŽELITE VIDETI V SVETU.« Mahatma Gandhi
Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si
- Poglejte si še: Bolečine se prenašajo iz roda v rod, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen