Preberite si intervju iz arhiva revije Sensa s psihoterapevtom dr. Zoranom Milivojevićem. Čeprav je intervju nastal že dolga leta nazaj, je tudi danes še vedno aktualen.
Dr. Zoran Milivojević o ljubezni do sebe
Razumeti je treba, da imamo vsi, brez izjeme, četudi se tega ne zavedamo, odnos do sebe. Ta odnos je velikokrat ponavljanje nekaterih negativnih mehanizmov iz preteklosti, večina negativnih stališč do sebe ima namreč svoje korenine v otroštvu. Napačna stališča do sebe so hkrati izvor občutij, kot so samoprezir, sovraštvo do sebe, nesprejemanje ali pogojevanje, zaradi katerih smo lahko sami sebi največji sovražnik, kar neizogibno vodi v trpljenje. Večina teh napačnih stališč do sebe korenini v našem otroštvu.
Odnos do samega sebe izvira iz odnosa staršev do nas
Koren odnosa do sebe je odnos, ki so ga do nas imeli pomembni drugi (osebe, pomembne za nas), to pa so najprej seveda naši starši. Ta odnos se nekako naseli v nas, postane nekaj, kar lahko velikokrat reproduciramo. Pravzaprav ponotranjimo svoje starše, da ti postanejo del naše duševne strukture, čemur je Freud rekel super ego.
Naš odnos do sebe je torej bazično zasnovan na odnosu staršev do nas. Ta pa je, roko na srce, daleč od nepogojevanja in brezpogojne ljubezni, četudi tolikokrat slišimo matere izreči 'svojega otroka imam brezpogojno rada'.
Zakaj ima mati rada prav tega otroka in ne drugega? Zato ker je vendar njen! Ali to ni pogoj? Iz starševske ljubezni, ki je prav tako pogojna, nastane ponotranjena starševska ljubezen, v tej ljubezni pa najdemo osnovo za to, kar pozneje postane ljubezen do sebe.
Tako smo pogojevani že od vsega začetka in tako se tudi mi naučimo, da imamo nekoga radi zato, ker izpolnjuje določene kriterije, ki se jih pogosto niti ne zavedamo. Nekoga imamo radi ali ga ljubimo, ko ocenimo, da je ta oseba kot celota, kot človeško bitje, za nas vredna.
Drugega torej najprej ocenjujemo in ga nato na osnovi svojih kriterijev razglasimo za nas vredno osebo. Zato se v prisotnosti te osebe počutimo prijetno in se čustveno povežemo z njo. Od tod prihaja beseda prijatelj – prijatelj je prijatelj zato, ker nam prija, in ne zato, ker bi ga imeli brezpogojno radi. Prijateljstvo je le ena od vrst ljubezni, podobno deluje ljubezen tudi med partnerji.
Ljubezen ni nič drugega kot občutenje močne čustvene (na)vezanosti do nekoga. Psihološki mehanizem občutenja ljubezni je torej čustveno povezovanje, ljudje pa se čustveno vežemo na tisto, kar nam je blizu. Koncepti brezpogojne ljubezni, duš dvojčic ... po vsem tem odpadejo!
Kako deluje ljubezen v Sloveniji
Koliko slovenski starši izkazujejo ljubezen? Malo, srednje, veliko? Starejša generacija Slovencev (tradicionalisti) ljubezni sploh ne izkazuje. Zakaj? Ali nimajo radi svojih otrok? Seveda jih imajo. Bistvo je način vzgoje, ki vsebuje vzgojne trike t. i. nemške vzgoje, pri kateri ni izkazovanja ljubezni, ker se otrok lahko skvari, če ga hvalimo. Rezultat takšne vzgoje so otroci s težavnim odnosom do sebe. Otrok poleg discipline potrebuje tudi ljubezen! Če jo dobi zadosti, ta postane notranji izvor samoljubezni.
Nesprejemanje sebe – pogojevanje svoje človeške vrednosti
Dokler pogojujem vrednost sebe kot človeškega bitja in ne ločim svojega vedenja in želja od svojega bitja, se ne sprejemam. Šele ko menim, da sem kot celovita oseba vreden človek, lahko občutim ljubezen do sebe.
Starši pogosto napačno pogojujejo vrednost otrokove osebnosti (namesto da bi pogojevali obnašanje). Ko otrok ali mladostnik ponotranji takšen sistem pogojevanja, ta postane sistem pogojevanja lastne človeške vrednosti. Rezultat je ponos, ki se pojavlja takrat, ko ocenimo, da smo izpolnili neko visoko vrednost, oz. sram, ko ocenimo, da je nismo izpolnili. Na teh temeljih poleg sramu nastajajo še občutek manjvrednosti, samoprezir, sovraštvo do sebe in seveda depresija.
Sram – občutek, da nam nekaj manjka
Sram nas je zaradi različnih razlogov, najpogosteje zato, ker se sami sebi ne zdimo dovolj lepi, pametni ali sposobni. Toda ne glede na razlog za sram gre vedno za nekaj, za kar človek, ki ga je sram, meni, da nima, a bi to moral imeti, če naj bi sprejel samega sebe in če naj bi ga sprejeli drugi.
Z drugimi besedami, sram nas je, ker se ne sprejemamo zaradi tistega, kar nam dozdevno 'manjka' in smo prepričani, da nekdo drug o nas ve tisto, kar nas dela nesprejemljive in za nedostojna človeška bitja. V bistvu se z drugo osebo strinjamo, da si sami kot človeška bitja v nečem ne zaslužimo, da bi bili sprejeti, spoštovani, ljubljeni.
Če hočemo preseči sram, moramo najprej razlikovati svoje bitje, svojo osebnost od svojih postopkov in potem brezpogojno sprejeti sami sebe. V prvem primeru se sram posledično pretvori v krivdo, rezultat, ko sprejmemo sami sebe, pa se imenuje ljubezen do sebe.
Tja, kjer je bil sram, naj pride krivda
Osnovna razlika med sramom in krivdo je, ali oseba, ki občuti sram, razlikuje sebe od svojega obnašanja. Medtem ko je sram občutek, ki ga nekdo ima do svojega bitja, osebnosti, je krivda občutek, ki se nanaša na lasten postopek, na lastno vedenje. Zaradi tega je mogoče, da je pri krivdi dobremu človeku žal, ker je storil nekaj slabega.
Krivda služi tudi temu, da dobri ljudje pokažejo, da so dobri, z obsojanjem svojih negativnih postopkov. V sramu pa je vedno bitje tisto, ki je slabo.
V sramu je negativno bitje nespremenljivo, lahko ga samo skrijemo ali prikrijemo. Po drugi strani občutenje krivde služi temu, da dobro bitje postane še boljše. Samo ljudje, ki se počutijo krivi, se lahko učijo iz svojih napak, lahko prenehajo s kakšnim škodljivim vedenjem in ga zamenjajo z boljšim ali koristnejšim (v praksi: Jaz sem ok, toda nek moj postopek ni ok. Ker sem dober, ne želim tega ponavljati v prihodnosti in iz tega se bom nekaj naučila. Če je moje napačno vedenje povzročilo kakšno škodo, to popravim, opravičim se prizadetemu – jaz sem ok, ti si ok.).
Za razliko od krivde, ki na nas torej učinkuje tako, da se učimo in postajamo boljši, ker izboljšujemo svoje vedenje, je sram 'neumen' občutek, ker oseba vsakič ugotovi, da je ona tista, ki je slaba kot bitje. Zaradi tega je razvojni imperativ: tja, kjer je bil sram, naj pride krivda.
Kako spremeniti odnos do sebe?
Bistvo spremembe v odnosu do sebe je v prvi vrsti zamenjava stališč, ki jih gojimo do sebe, medtem ko je končni cilj brezpogojno sprejetje samega sebe.
Zato pa se je treba kultivirati, razmišljati o sebi, biti vešč upravljati s sabo in biti svoj prijatelj. Ko človek brezpogojno sprejme samega sebe, se začne ceniti, spoštovati in imeti rad na pravi način. Življenje postane veliko bolj preprosto, saj odpade veliko nepotrebnih manevrov.
Pa kaj, če ima nekdo velik nos, majhne prsi, debele noge? Pa kaj, če je preveč suh ali predebel? Številne raziskave kažejo, da je za privlačnost najpomembnejše tisto, čemur pravimo očarljivost. In kaj je očarljivost drugega kot značilnost tistih, ki so zares sprejeli sebe in ki drugim kažejo, da imajo radi ljudi?
V.F.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj