Kolumna: Če (ne) vprašaš, (ne) veš

30. 1. 2014
Deli
Kolumna: Če (ne) vprašaš, (ne) veš

Ljudje se počutimo najudobneje v prostorih, ki povzamejo bistvo naših prvobitnih domovanj je pisalo na kartici. Poslala mi jo je ženska, ki ji vedno znova uspe s kakšno ganljivo gesto zakriviti moje solze sreče. In skrbi, da ohranjam romantičen odnos z Ljubljano. Ker tam oživijo zgodbe, ki jih v Mariboru zlivam na papir.

Kot študentka v Ljubljani nisem kovčkov nikdar razpakirala. Že na mali petek sem našla razlog, da se vrnem na toti konec. Kjer sem se dolgo upirala ideji o stalnem bivališču. In sem sprejela vsako priložnost, da menjam državo. Pri čemer me je pogosto vodila glava (beri: delo). Nikdar srce.

Dom težko najdeš, če ga iščeš le z glavo. Morda sem se morala obrniti za 360 stopinj, da bi videla iste stvari s srcem. In spoznala, da želim spustiti kovčke. Končno vem, kje. Ne vem (še) s kom. Moje prijateljice ga menda že vidijo. Ne vedo, kdo je.

Kdorkoli pa je, se ne bo mogel izogniti vprašanju: kje si tako dolgo hodil!? Odgovor, ki bi požel navdušenje, bi se verjetno glasil: važno, da sem tukaj zdaj. In nisem čakal na kdaj.

Pretekli vikend sem spoznala čudovita moška, ki nista čakala na kdaj. Moškega z un'ga konca sem ob najinem prvem srečanju napadla z objemom. In z zahvalo, da skrbi za iskrice v očeh moje prijateljice.

Ker je odprtega srca, mi je pojasnil, kako mu je to uspelo. Ni se ustrašil. Temveč je naredil le tisto, kar drugi niso. Bil je prijazen, vztrajen in radoveden, zato jo je povabil ven. In to je vsa umetnost!? Da. To potrjuje drugi čudovit moški, ki tvori polovico mojega novega najljubšega para.

Če ne vprašaš, ne veš. Ne samo pri ljubezni. Tudi pri najbolj banalnih zadevah. Začne se že pri WCjih.

Nedavno sva s prijateljico med pavzo v gledališču uprizorili predstavo čakajoč prosto stranišče (in ne Godota). Medtem, ko so ženske na najino začudenje hodile mimo naju na drugo stran, sva potrpežljivo čakali. Kasneje je prijateljica ugotovila, da je na drugi strani prost WC. Ne eden, temveč pet!

V takšnih situacijah mi kot opravičilo služi barva las. Sumim, da je peroksid odgovoren tudi za moje umne primerjave. Posvetilo se mi je namreč, da so moški kot WC-ji. Zasedeni ali pokvarjeni. Če ne preveriš, ali so prosti, ne moreš vedeti. Če so pokvarjeni, pa so verjetno zato, ker so jih uporabnice pokvarile.

Feministke me seveda lahko napadejo. Preden pa to storijo, bi prosila, da v bližnjem lokalu (ali kar na delovnem mestu) obiščejo žensko stranišče. In potem pokukajo na moško. Katero je bolj umazano!?

Odgovor poznam. Ne zato, ker sem antropološko preučevala stranišča. Temveč zato, ker je moj mehur za razliko od mojega srca, neučakane in nepotrpežljive narave.

Srce tik-taka medtem, ko čaka. In morda je čakanje moja največja muza. Ker medtem nastajajo besedila, se spletajo in obnavljajo prijateljstva. Prosto po Gibonniju smo ljudje najbolj izpopolnjeni sesalci, ker "zavohamo" svoje ljudi. Začutimo se.

Nedavno sem spoznala osebo, s katero sem se pogovarjala, kot da se poznava že sto let. Ljubezen na prvi pogled? Prijateljstvo na prvi pogled. Ker gre za žensko.

Ni veliko tistih, ki me očarajo ob prvem srečanju. Spoznala sem, da je prvi vtis pogosto napačen. Veliko mojih prijateljstev je nastalo na podlagi napačnega prvega vtisa. Po njihovi zaslugi verjamem v moč druge priložnosti.

Žal potencialni delodajalci ne razmišljajo podobno. Ker delujejo po logiki, če na razgovoru ne očaraš, lahko na delovnem mestu razočaraš.

Nekateri potrebujemo čas, da se sprostimo. Moja najmlajša prijateljica, recimo. Ob mojem nedavnem obisku se je sprva sramežljivo skrivala za svojo mamico. Pomislila sem že, da sta njeni mami zrastli dodatni nogici. Šele, ko sem zagledala največje modre oči, sem prepoznala svojo triletno sramežljivo prijateljico, ki me ni pozabila. In se je spomnila pravljic, ki sva jih že prebrali.

Naučila me je, da ne šteje le prvi vtis. Temveč je potrebno vedno znova upravičiti svojo vlogo v življenju drugega.

Morda smo ljudje podobni prvemu snegu, ker se vsak odtis pozna. In vsak vtis šteje, ker pušča sledi.

V skladu z logiko "če ne vprašaš, ne veš" sem po dolgem času pisala prijateljici, s katero se nisva videli več kot pet let. In je pustila globoke sledi.

Tako malo je včasih potrebno, da se (ponovno) povežeš z nekom.

Včasih zadostuje sms s preprostim vprašanjem "kako si?" Če vprašaš, morda izveš.

Da se ljudje počutimo najudobneje s tistimi, ki povzamejo bistvo naših prvobitnih čustvovanj.

Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez