Kolumna: Izven cone udobja

7. 1. 2016
Deli
Kolumna: Izven cone udobja

Zvesta bralka, ki je (še) ne poznam, me je vprašala, kako sem padla iz cone udobja. Pravzaprav sem se iz nje brcnila.

Morda mi je pri tem koristilo to, da se nisem držala svojega nasveta »ne upoštevaj nasvetov«. Temveč sem upoštevala celo dva:

1. naredi tisto, česar te je strah

2. naredi tisto, kar misliš, da ne smeš.

Če ne bi upoštevala prvega nasveta, ne bi prosila za mentorstvo pri magistrski nalogi najbolj znano slovensko antropologinjo. In tako ne bi spoznala najbolj gostoljubne ženske, ki peče najboljše kekse. Letos je prekosila samo sebe. S 74(?!) različnimi vrstami keksov me je razveselila.

Pogosto me osreči. Začelo se je, ko je prevzela mentorstvo pri sporni temi. Ker sem nevede raziskovala tisto, s čimer sem se za navideznim zadovoljstvom spopadala.

Ko se je ponudila priložnost, da zapustim cono udobja, ki mi jo je nudila varna služba, mi je prav ona svetovala, naj stopim skozi odprta vrata. In odšla sem na Dunaj. Kjer nisem nikogar poznala. Zato sem pogovore zamenjala za pisanje. Ko sem svoji najljubši kolumnistki poslala zapise, me je vprašala, kje jih nameravam objaviti.

Opogumila me je. Prve kolumne sem poslala na številne naslove. Odzvala se je le ena urednica. Tista, ki sem jo spoznala šele po letu sodelovanja. In mi je v trenutku padla v srce.

Če ne bi kdaj naredila tisto, česar me je strah, ne bi spoznala ljudi, ki so padli v moje srce. In v mojo zgodbo. Morda sem jo napisala prav zato, ker sem se tega najbolj bala. Ko sem svoje strahove zlila na papir, sem pomislila, da lahko zapisano obdržim zase. Ali pa naredim tisto, česar me je strah. Pošljem rokopis na uredništvo največje slovenske založbe. Kar sem naredila. Ob tem sem si zaželela, da bi se knjiga znašla v rokah nekoga, ki bi vsaj pol toliko verjel vanjo kot  jaz. Zgodilo se je več kot to. Knjiga je pristala v  rokah čudovite urednice, ki vanjo verjame tako močno kot jaz.

Zgodba ne bi nastala, če se ne bi soočila s svojimi demoni. Če ne bi raziskovala tisto, česar sem se bala. In če ne bi odšla na Dunaj, kjer sem spoznala moje »dunajčice«, ki so videle tisto, kar sem. In ne tisto, kar nisem.

Če ne bi sedla v avto neznanke, temveč bi se iz Dunaja prvič peljala domov z vlakom, ne bi nikdar spoznala hedonistične fotografinje. Pred njo sem se razgalila. Ko sem odvrgla obleke in obrambne mehanizme, sem v njenih očeh in fotografskem objektivu videla občudovanje. In ne pomilovanje.

Neznanke niso postale le znanke. Potrdile so mi, da v življenju ne obstajajo le demoni. Temveč tudi angeli. Vlile so mi pogum, da napišem svojo zgodbo.

Med pisanjem sem že skoraj obupala.Če se ne bi izpovedala znanki, ki v skladu s svojo poklicno deformacijo rada koplje po kotičkih človeške psihe, ne bi potegnila okostnjaka iz svoje omare (beri: iz ogledala). In znanka ne bi postala prijateljica. Zgodbe pa morda ne bi dokončala.

Po zaslugi nasveta, naj kdaj naredim tisto, kar mislim, da ne smem (beri: bodi poredna), sem spoznala najbolj zanimive fante. Ki so postali vitezi. Ali pa princi. Toda ne moji.

Pogosto se mi zgodi, da spoznam krasnega moškega,potem pa odkrijem, da se ob njem (in ne za njim) razkriva (in ne skriva) še bolj čudovita ženska. Česar ne obžalujem. Ker so se tako rodila nekatera ženska prijateljstva, ki so zame neprecenljiva.

Včasih se porednost obrestuje. Ker lahko spoznaš nekoga, ki ga sicer ne bi. In morda celo ugotoviš, da se za navidezno porednimi liki skrivajo najbolj pridni.

Morda se še bolj obrestuje radovednost. Žalostne zgodbe, ki lahko ostanejo pri stavku »če bi« lahko postanejo najlepše pravljice. Toda šele, ko odvržem »če«.

Če ne bi pred šestimi leti želela odkriti, kaj se je skrivalo za spontanim (in pijanim) silvestrskim poljubom, ne bi tri leta preživela v (ne)srečni zvezi. S srečnim koncem. Srečno živiva namreč narazen že nekaj let.

Kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi stopila iz cone udobja, ne vem. In niti nočem vedeti. Morda je davek, ki ga plačaš, ko stopiš iz cone udobja visok. Ker si nenehno v coni neudobja. Med božanskim in blaznim stanjem.

Če ne bi stopila iz cone udobja, bi se vedno spraševala, kaj bi bilo, če bi bilo. Spoznala sem, da premagovanje strahov vedno znova potrdi mojo moč. Medtem kotisto, kar si ne upam narediti izraža mojo šibkost.

Včasih nekatera dejanja objokujem. Kar pa je še vedno boljše, kot da karkoli obžalujem.

Danaja Lorenčič;foto Shutterstock

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez