Če bi morala svoje počutje v teh dneh opisati z eno besedo, bi bila to trema. Upravičeno. Ker se prostovoljno soočam z nočno moro mnogih ljudi. Z javnim nastopanjem.
Od nekdaj rada nastopam. Toda pred vsakim javnim nastopom navdušenje izpuhti. In ga nadomesti trema. Z njose spopadam tako, da se čim bolje pripravim. In upam, da se bom med predavanjem načrta držala. Kar mi nikoli ne uspe. Ker predavam tako kot pišem. Po občutku. Lahko se pripravim, preštudiram vso možno literaturo, si pozno v noč predvajam predavanja strokovnjakov, pa bom na koncu naredila po svoje.
Če predavam v Ljubljani, mi bo zagotovo ušla kakšna štajerska beseda. Nedavno je bil to »strokovni« izraz »diht«. Če predavam v Mariboru, pa kot mašilo uporabljam besedo »t'ko«. In v trenutku, ko jo izgovorim pomislim »kaj je bilo pa zdaj to!?« Potem pa jo v zadregi ponovim. Vsaj še petkrat.
Trema je trdovratni madež. Ne izgine dokler se ne počutim(o) v situaciji udobno. Kot metuljčki v trebuhu. Ne odletijo, dokler nisi sproščen(a). In uglašen(a).
Trema izhaja iz starogrške besede, ki se nanaša na tresenje. Na srečo se mi med nastopanjem ne trese glas. Temveč noge. In tako mehkih nog predavam naokrog .
V moji »karieri« javnega nastopanja (še) ni prišlo do hujših zapletov. Morda je bila najbolj neugodna izkušnja klavirski nastop v nižji glasbeni šoli. Sredi Haydnovega Scherza sem se nepričakovano ustavila. Pri čemer ni šlo za načrtovano minuto tišine, s katero sem želela počastiti pokojnega skladatelja. Temveč za mojo nezmožnost igranja skladb na pamet. Znašla sem se tako, da sem pograbila notni zvezek in začela znova. Pri naslednji skladbi je občinstvo pozabilo na moj kiks, jaz pa sem suvereno odigrala Yesterday. In dojela, kaj sta Lennon in McCartney mislila z verzi »all my troubles seemed so far away«.
Po neuspešnih nastopih se tolažim z »metodo mozolja«. Po tej metodi se namreč le nastopajoči zaveda napak. Medtem, ko jih drugi sploh ne opazijo. Kot pri mozolju. Medtem, ko se tebi zdi mozolj razpotegnjen čez polovico obraza, morajo drugi vzeti povečevalno steklo, da ga sploh opazijo.
Pred nastopi se je menda smiselno poučiti o sprostitvenih tehnikah. In upoštevati dobronamerne nasvete. Kar nerada in zelo redko počnem. Najslabši nasvet, ki sem ga dobila v zvezi s premagovanjem treme, je bil, naj si zamišljam povsem golo publiko pred sabo. Če se med občinstvom najde kakšen simpatičen fant, je ta nasvet popolnoma neustrezen. Preverjeno. Nekoč sem namreč med prepevanjem komada Nobody's Wife razmišljala, da bi bila raje Somebody's Wife in sem besedilo priredila po svoje. Še dobro, da sem bila v rock bendu. In je nažiganje kitar preglasilo moj umetniški »presežek«.
Pred nastopine uživam. In sem najraje sama. Sumim namreč, da sem v takšnih situacijah lahko za okolico nevarna. Ogroženi so predvsem samooklicani strokovnjaki sproščanja, ki mi svetujejo, naj globoko diham. In poslušam umirjeno glasbo. Ali poskusim s tapkanjem po EFT metodi. Ob takšnih nasvetih bi najraje koga potapkala po WTF!? metodi.
Javno nastopanje je lahko nepredvidljivo. In prav zato je vznemirljivo. S strahovi se morda res ni prijetno spopadati. Je pa vredno. Premaganemu strahu pogosto sledi sladko zmagoslavje.
Najlepše stvari se namreč zgodijo, ko zapustim(o) cono udobja.Med nastopanjem se (mi) pogosto zgodi čarobna preobrazba. Iz gosenice v metulja. Pri pisanju se namreč lahko za besedami skrijem(o). Pri predavanjih pa se z besedami razkrivam(o). In morda se koga dotaknem(o).
Ko nekomu z besedo sežem(o) v srce, je trema pozabljena. In vsak dvom je odpravljen.
S tremo je podobno kot z metuljčki. Pojavi se takrat, ko čutim(o) občudovanje, (straho)spoštovanje. Kadar vem(o), da se ne želim(o) več skriti. Kot gosenica. Temveč odkriti. In navdušiti. Kot metulj.
In četudi pri tem naredim(o) napake, se še vedno lahko štejem(o) med junake. Ker si upam(o) narediti tisto, česar se bojim(o). In česar si morda tudi najbolj želim(o).
Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj