To ni recept, kako premagati stres v 10 korakih. Temveč razmišjanje o tem, da v bitki ''kdo bo koga obvladoval'' zmagaš ti. In ne stres.
To ni zapis o tem, kako premagati stres. Če bi vedela, kako ga premagati, bi recept z veseljem podelila. Namesto, da modrujem, se pogosto sprašujem, kako se uspešno spopadati s kugo sodobnega časa, ki škoduje zdravju, razžira osebnost in ogroža odnose. Predvsem tisti odnos, ki ga imaš sam s sabo.
Pogosto se mi je zgodilo, da sem se prebudila z vprašanjem ''mi bo uspelo opraviti vse, kar moram!?''. To vprašanje je bilo bolj nadležno od budilke. Dan sem začela z mislijo ''naj se stres začne''. Znašla sem se v začaranem krogu, saj je stres obvladoval moje misli, zaposloval moj um in obremenjeval moje telo. Želela sem se ga znebiti. Nisem bila naivna v svojih pričakovanjih, da se bom nekega dne zbudila popolnoma sproščena, osvobojena in prerojena. Po logiki ''z majhnimi koraki lahko pridem do velikih rešitev'' sem postopoma začela vnašati drobne spremembe v svoje življenje:
1. Pozdrav soncu. Namesto, da se zbudim z mislijo, kaj vse moram narediti, pomislim na svojo mantro ''dokler živim, si želim biti dober človek - sonce, ki sije, ne glede na to, če si drugi to želijo, ali ne''. V tem duhu zjutraj najprej pozdravim sonce.
2. Tvojih petih minut. Namesto jutranje kave se razvajam s skodelico čaja. Okus me v mislih popelje v oddaljene dežele, kjer sem doživela posebne, povsem moje trenutke. To me opomni, da ni potrebno nenehno potovati (trenutno si tega niti ne morem privoščiti), temveč si lahko vsak dan vzamem trenutek zase. In potujem iz sebe vase. Biti jaz, četudi pet minut na dan, je neprecenljivo.
3. Dihaj! Med delom se spomnim, da ne smem pozabiti dihati. Ženske menda slovimo po tem, da dihamo plitko. In najbrž smo zato včasih pretirano napete. Zavestno se opomnim, da moram med delom globoko vdihniti. Odprem okno in zadiham. In še brezplačno je!
4. Namesto kave dolivaj samozavest v opojno čašo življenja. Ko pomislim, da mi ne bo uspelo opraviti določene naloge, se spomnim na prijateljico, ki je dejala ''če mi je do sedaj vse uspelo dobro narediti, mi bo tudi tokrat''. Samozavest je v zmernih količinah smiselno dozirati večkrat na dan.
5. Spraševanje o smislu dela. To vprašanje sem si v določenem obdobju prepovedala zastaviti. Ker sem vedela, da bo odgovor vodil v pogubo (beri: odpoved). Toda brez vizije je težko delati. Ko se spomnim, da zaradi svojega dela uresničujem rek ''vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujem'', se umirim. Zavestno se opomnim, da mi mora biti delo v užitek. Kadar imam občutek, da se med delom igram (z idejami, koncepti, pridobivanjem novega znanja), nastanejo najboljši rezultati. Kadar med delom trpim, se spomnim, da vse slabo mine (nadležni nadrejeni, neprijazni sodelavci, stresni projekti, nesmiselni sestanki, itd.).
6. Biti in užiti sonce. Kadar skozi okno posije sonce, moram izkoristiti dan. Sprehod lahko traja le 20 minut, učinek pa je neprecenljiv, saj tudi delo potem lažje steče. V zimskih dneh sonce hitro zaide, delo pa lahko počaka. Tudi do večera.
7. Umiriti um. Sprostiti telo. Nahraniti dušo. Ker ne želim pregoreti, temveč polno živeti, si proti večeru vzamem čas zase. Zaprem prenosnik, odložim knjige, odmislim zunanji svet in se sprostim. Joga, meditacija ali nekaj trenutkov v temi, da se misli umirijo in adrenalin popusti so odlični preganjalci stresa.
8. Početi tisto, kar pomirja. Čez dan uspem preleteti novice, ki mi pomagajo orientiranje v prostoru in času. Pomembno se mi zdi vedeti, kako deluje svet, v katerem živim. Sem pa spoznala, da lahko pretirano spremljanje novic obremenjuje. In povečuje celo holesterol. Zvečer namesto novic, ki delujejo podobno kot težko prebavljiva, nezdrava hrana, pogledam kakšen film, poslušam glasbo, se posvetim tistemu, ki je pomemben.
9. Zastaviti si pomembno vprašanje: kako si? V skladu s spoznanjem, da moram živeti sama s sabo, se pogosto vprašam ''kako si?''. In skrbim, da sem dobro. Kuham z ljubeznijo zase. Plešem kot da me nihče ne gleda. Prepevam iz vsega srca. Trudim se umiriti, preden slišim ali vidim tiste, ki so mi pomembni. Spomnim se prijateljice, ki mi je pojasnila, da si, preden pride iz stresne službe domov (pri tem pa jo čaka še stresna vožnja, saj Slovenci nismo najbolj umirjeni vozniki na svetu), vzame nekaj minut v avtu povsem zase. Včasih je poslušanje ene pesmi (ki traja le tri minute) dovolj, da se iz stresno razpoložene voznice in s skrbmi obremenjene zaposlene ženske, spremeni v ljubečo, skrbno, pozorno ženo in mati.
10. Hvaležnost pred spanjem. Pred spanjem se zahvalim. Včasih sem zaspala s prošnjo za zdravje svojih bližnjih in za lastno zdravje. Danes se zavedam, da je skrb za zdravje moja odgovornost. S tem, da se stresa znebim delujem odgovorno. Pomembno je, da zaradi stresa ne ogrožam drugih. Najbrž je prav zato seznam zahval vsak večer daljši.
Izjemno sem hvaležna za tiste, ki me, kadar sončne žarke izpodriva senca stresa, vprašajo ''kako si? Kje si v svojem življenju ti?''. Ne jezim se na tiste, ki jim ni mar. Ker vem, da moram poskrbeti za svojo srečo.
Še vedno ne vem, kako izločiti stres iz svojega življenja. Vzroke, da se je v moj vsakdan naselil in se v njem udobno naselil, odkrivam. S posledicami stresnega življenja še vedno živim. In se proti njim borim. Stresa več ne gostim na prijazen način. In ga ne sprejemam več kot nujen del svojega življenja.
Življenje je prekratko, da bi ga zapravljala za tisto, kar onesrečuje. Stres uničuje življenje tistega, ki pod njegovim vplivom živi. Je kot parfum, ki se razprši tudi med bližnje, civilne žrtve. S pomembno razliko: stres ne diši, temveč duši življenje, srečo, ljubezen.
Kako se ga znebiti, še vedno ne vem. Se pa z drobnimi koraki oddaljujem od življenja, ki ga obvladuje stres. In se približujem življenju, ki ga obvladujem jaz.
Danaja Lorenčič
Recenzija knjige Stres - kako se ga znebimo
