Tako smo s prijatelji imenovali njihove sosede, kadar so bili še posebej zoprni. ''A so Kretenčkovi doma?' smo spraševali, kadar smo prišli na obisk. ''So?! Škoda!''
Če so torej bili, smo bili manj sproščeni in smo se trudili, da bi bila naša druženja čim bolj mirna, dokler ni bila seveda presežena kritična meja alkohola, potem smo seveda izgubili strah pred njimi in razkazovali svoje pevske sposobnosti vsej občini. Nekateri Kretenčkovi so prišli na vrata in nas grdo gledali. Kmalu smo odkrili, da se jih najlažje znebiš, če jih povabiš noter in jih napiješ. Z malce spodbude najbolj razgrajajo od vseh. In potem smo seveda tudi pogruntali, kako se zaščitiš pred njimi. Ni nujno, da jih povabiš. Dovolj je, da nekaj dni pred zabavo stopiš do najbližjih sosedov, s kakim priboljškom, in najaviš žur ter se že vnaprej opravičiš. Vem, ker sem bila tudi sama kdaj pa kdaj Kretenčkova.
Če sem vedela vnaprej, sem običajno takrat z družino kam odšla ali pa pravočasno nabavila kaj za v ušesa. Če pa so v sosednje stanovanje sredi noči prihrumeli najstniki in so šipe padale ven zaradi metalske glasbe, po steni pa so butale neznane reči, se mi je mešalo od sovraštva še nekaj let.
S Kretenčkovimi pa nimamo težav samo ponoči. Marsikateri prijatelj, ki živi v bloku, zna potarnati, da njihovi Kretenčkovi ves dan celo ulico posiljujejo s svojim glasbenim okusom, pa ne vejo povedati, kaj je bolj uničujoče: goveje melodramatične poskočnice ali balkanski prekipevajoči sentimentalizem. Seveda je tu še vrtanje sten in razni glasni hobiji, družinska folklora, vendar menim, da je pretepanje edini slučaj, ko je dobro posredovati.
Mislim, da ne živimo zato, da bi tiho ždeli v svojem stanovanju in se tresli pred Kretenčkovimi. Moja prijateljica je imela v spodnjem stanovanju Kretenčkove, ki so prežali na vsak premik nad svojo glavo in takoj, čim je šla iz dnevne v kuhinjo, so začeli butati z metlo ob strop ter klicali policijo, kadar je točila vodo v banjo. Prijateljica se je kajpada odselila in prodala stanovanje rokoborcu in metalki krogle s sedmimi otroki in štirimi psi.
Seveda Kretenčkovi ne živijo samo v mestu, precej jih je tudi na podeželju. In tisti Kretenčkovi, ki so najbolj zateženi v mestu, so tudi brezupni vikendaški sosedje. Sicer pa imajo Kretenčkovi na podeželju težave zaradi vrtov, kajti gorje, da se kaka mačka pokaka na njihovo popolno gredico! Vem za Kretenčka, ki je tako mačko ujel in ustreljeno v vreči vrgel lastniku pred vrata. Seveda reveža popolnoma razumem, saj od življenja ni imel drugega kot vrt. Verjetno sta po vrtu kakali tudi tašča in žena, ker je pozneje ustrelil tudi njiju. Na podeželju imajo Kretenčkovi hude težave tudi z markiranjem ozemlja. S tem ne mislim pasje, temveč človeško. Gorje namreč, da za centimeter zapelješ ali stopiš na njihovo, medtem ko oni mirno lomastijo po tvoji!
Toda zdaj je čas, da vsi Kretenčkovi tu spodaj nekaj storimo in zafrknemo tiste Kretenčkove zgoraj, da jim še sto let ne bo jasno, kaj se jim je zgodilo. Ta grozota s subvencioniranimi malicami. Kaj če bi otroke Kretenčkov, za katere malo sumimo, da so v težavah, kdaj povabili na 'štrudel' ali jim dali kakšne stvari, ki so nam odveč in se pri tem delali, da gre zgolj za dobrokretenčkovo gesto, in ne za miloščino. Ali pa se ponudimo sosedu, da mu zložimo drva, kar tako, in morda nam bo on pomagal pri beljenju, ker to zna bolje od nas.
Skratka, če si bomo takole med sabo pomagali tisti, ki živimo najbolj blizu, bomo nenadoma osupli spoznali, da smo prihranili, da smo boljše volje in da se cela stvar širi kot požar. Da ne bi bil več Kretenček Kretenču kreten, temveč Kretenček Kretenčku sosed.
Desa Muck v reviji Lisa
