Kolumna: LjuBITI

Ljubezen je čudna stvar. Najbrž se je zato ne trudim razumeti. Knjige, ki skušajo razvozlati formule ljubezni ali narediti iz nje znanost, imenovano ljubeznoslovje, so me potolažile, da je ljubezen uganka brez rešitve. Izkušnje so me pogosto prepričale, da gre za ''znanost'', ki je ne obvladam.

14. 4. 2015

Svojo predstavo o ljubezni sem oblikovala na podlagi prebranih knjig. In romantičnih filmov, ki sem jih več let gledala kot znanstveno fantastiko. Zadnjih nekaj mesecev jih gledam kot dokumentarce, ker moje življenje vse bolj spominja na film. In to ne na slovenski film, temveč na romantični film, primerljiv s tistimi po knjižni predlogi Nicholasa Sparksa.

Mojo definicijo ljubezni je sooblikovala tudi moja prva ljubezen – glasba. V otroštvu sem si domišljala, da je večina pesmi napisanih posebej zame. Otroška domišljija ne pozna meja. V najstniških letih je moja domišljija dobila krila. Več let sem namreč sanjarila, da bom postala pevka. Ker pa nisem tip človeka, ki le sanjari, temveč sanje uresničuje, sem v srednji šoli našla rock skupino, v kateri sem izživela svoje glasbene sanje. In doživela prvo ljubezen. Ironično, ljubezenskih pesmi nisem rada pela. Precej raje sem pela o tem, da sem neodvisna, samostojna ženska, ki ljubezni ne potrebuje.

O tem, kako besedila pesmi vplivajo na naše predstave o ljubezni piše Anouchka Grose v No more silly love songs – realistični vodnik po ljubezni. Prepričala me je ideja, da je ljubezen fantazijski konstrukt, ki ga ustvarimo, da bi se povezali z drugimi. Morda je ljubezen strategija preživetja v norem, kaotičnem, človeku neprijaznem svetu.

V knjigi sem se zdrznila ob stavku: ''zapomnite si, da vas nihče ne bo ljubil na način, kot vas vaša mati ni znala (če vas je ljubila, se mi smilite)''. Cinično in udarno sporočilo me je opomnilo, da sem morda prevečkrat v ljubezni iskala uteho in zdravilo za zadane rane.

Dokler nisem svojih ran sprejela, se z njimi soočila in jih objela, ker so del mene, nisem znala biti. Kako bi potem lahko znala ljubiti?!

Pogosto sem našla zatočišče v pesmih, ki niso obljubljale pravljične ljubezni, temveč so me opominjale, da si ljubezni ne zaslužim. Ker je nimam niti zase dovolj. Ljubezen in glasba sta v mojem življenju prepleteni. Ko ljubim, pojem. Ko ljubezen utihne, utihne tudi moj glas. Pela nisem že več kot štiri leta. Natanko se spomnim trenutka, ko sem glasilke ogrela. Ker sem takrat verjela v ljubezen. Na prijateljičini poroki sem opazovala, česar takrat nisem imela. Sem pa po pristni, topli, čarobni ''ne morem verjeti, da se to dogaja meni'' ljubezni hrepenela.

Morda je bila moja napaka v tem, da sem skušala ljubezen uloviti. Namesto, da bi jo prepoznala. Dolgo nisem razumela, da ljubezni ne moreš imeti, jo je pa mogoče brez prevelikih pričakovanj in strahu sprejeti. Potrebovala sem boleče izkušnje, ki so mi utrle pot do spoznanja, da nikogar ne moreš načrtno spremeniti z ljubeznijo.

Spremeniti sem se morala jaz. Videti sem morala svet, ljudi, ljubezen in sebe z več strani. Se sprijazniti s spoznanjem, da ljubezni ne bom nikdar razumela. In da ljubezen nima nobene zveze z razumom, ki je bil več let moj najljubši zaveznik. Čutiti, ne misliti je bilo tisto, česar nisem znala. Tisto, česar sem se najbolj bala.

Ljubezen se je pojavila, ko sem bila pripravljena, da jo sprejmem. In ovržem obrambne mehanizme, pozabim na teorije in definicije, ki sem jih kadarkoli slišala, prebrala ali videla.

Raje kot, da o ljubezni pišem, berem, pojem in govorim, jo okušam in živim. Ne trudim se je razumeti. Ne skušam se ji več upreti. Nisem več suženj prepričanja, da si je ne zaslužim. In nisem več goreča zagovornica ideje, da je brez nje mogoče živeti.

Ljubezen je lepo ujeti, objeti, sprejeti in doživeti. A preverjeno jo je najlepše živeti, saj iz človeka izvabi najbolj čarobne stvari. Lahko je varna, kadar osvobodi. In nevarna, kadar zasužnji.

O tem, kaj je ljubezen je morda najbolj smiselno vprašati tiste, ki jo v pristni obliki, spontano in silovito čutijo, delijo in živijo. Otroke, namreč. Moje srce je močno ogrela definicija ljubezni iz dokumentarnega filma Blood Brother, kjer drobna deklica iz Indije pravi: ''ljubezen je, da osrečiš nekoga, ki je žalosten''.

Če si večino življenja ovit v žalost, jo ponotranjiš in sprejmeš za svojo. Verjameš, da sta ljubezen in žalost nujno povezani.

Ne znam ubesediti, kaj je ljubezen. Čutim pa, da ljubezen ne boli. Ne rani. Če prihaja iz biti nekoga, ki je sposoben ljubiti. In osrečiti tistega, ki je žalosten. Začne se s tem, da osrečiš sebe.

In najbrž ni naključje, da sem po dolgem času spet pela. Ker sem ogrela svoje srce.

Danaja Lorenčič