Kolumna: Mama

Čudoviti Tone Pavček, ki ga je pesem pogosto poklicala, je zapisal ''Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.''

Kolumna: Mama (foto: Shutterstock) Shutterstock
25. 3. 2018

Nisem mama. In zato si ne jemljem pravice, da bi sodila ravnanje katerekoli mame na tem svetu. Rada bi verjela, da si vsaka mama želi najboljše za svojega otroka. In ga hrani z ljubeznijo in toplino. Ob žalostnih zgodbah in solzah otrok, se včasih zdi, da ni vsaka mama dana za srečo in veselje. Da je kakšna dana tudi za žalost in trpljenje. In da mama ni samo tista, ki hrani. Temveč lahko tudi rani.

Osho je zapisal: če otroka samo rodite, še niste mati. Nehvaležno je razmišljati o mami, če lahko o materinstvu presojaš le z enega vidika. Z vidika otroka. Ki prav tako lahko rani. Kadar kriči. In zavrača objeme. Kadar loputa z vrati srca, ki z zidovi molka, jeze, besa in žalosti odnos poškodujejo.

Ob rojstvu otroka nobena mati ne dobi priročnika z navodili. Opremljena je s tistim, kar pozna. Če pozna ljubezen, jo lahko preda. Če je ne pozna, bo otroka težko obdarila z darovi pristne, tople, nežne ljubezni.

Ob materinskem dnevu bi morda morala mami podariti cvetje. In tople besede. Tega ne bom storila. Ne zato, ker je ne bi imela rada. In ker ji ne bi bila hvaležna za vse, kar mi daje. Temveč zato, ker vse manj čutim potrebo, da se ji približujem v trenutkih, ko se to, po družbeno predpisanih standardih, od mene pričakuje.

Spomnim se prigode iz vrtca, ki potrjuje, da že v otroštvu nisem pretirano hrepenela po izkazovanju ljubezni do mame v trenutkih, ko se je to od mene pričakovalo. Stara sem bila približno pet let. Za Dan žena je moral vsak otrok v vrtcu podariti mami listič v obliki srca z verzi. Otroci v moji skupini so planili po srčkih in tistih z najbolj sladkimi verzi je kmalu zmanjkalo. Počakala sem, da si otroci razdelijo lističe dokler ni ostal le še en srček. Na njem je pisalo: ''Mamico imam rada, ker mi daje piti''. Ne vem, kaj si je mislila moja mama, ko je prejela tisti srček. Sem pa hvaležna, da se lahko dandanes ob kozarcu vina hudomušno nasmehneva ob spominu na to misel.

Materinski dan je nastal iz potrebe, da se zaščiti in opomni na vlogo matere. In ne toliko z namenom, da se časti božansko iskrico materine ljubezni. Leta 1907 je Anna Jarvis v Združenih državah Amerike pred cerkvijo razdelila 500 belih nageljnov v spomin na svojo pokojno mamo. Zavedala se je, da je veliko otrok, ki se grdo obnašajo do svojih staršev, zato je pisala politikom, naj uzakonijo poseben praznik namenjen materam. Ameriški predsednik Woodraw Wilson je leta 1914 podpisal zakon, po katerem naj bo vsako leto materinski dan kot državni praznik v čast materam, ki so v prvi svetovni vojni izgubile svoje sinove. Po nekaj letih je Anna Jarvis ugotovila, da je praznik izgubil namen in postal priložnost za zaslužek. Zato si je celo prizadevala, da bi praznik ukinili.

Praznike je mogoče ukiniti. Z odnosi ni tako preprosto. Še posebej s tistimi ne, ki tvorijo vez z našimi koreninami.

Od mame se lahko oddaljiš. Vendar z njo v zavesti hočeš-nočeš živiš. Morda šele v umiku od nje začutiš pristno hrepenenje.

Čutiš jo, ko se ji približuješ. In najbrž še bolj, ko se od nje oddaljuješ. Takrat s celim bitjem začutiš neizmerno moč njene brezpogojne ljubezni. Ki ne duši.

Neprecenljivo je, če ti dovoli biti to, kar si. Ne vdira v tvoj svet. In ne zapira svojega pred tabo.

Nepopisno lep je občutek, ko prepozna žensko v tebi. In ti omogoča, da v njej odkrivaš žensko, ki jo neizmerno občuduješ. To lahko doseže mama, ki govori, kar živi. In dokazuje, da otroka ne učiš s tem, kar govoriš, temveč s tem, kar živiš.

Njena neverjetna moč se kaže v tem, da te lahko obdari s svobodo, ki je sadež brezpogojne ljubezni. In te obogati za spoznanje, da se tvoja svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega.

Lahko ti podari čudovite darove materinske ljubezni, če jih želiš sprejeti.

Najbrž materinske ljubezni ni potrebno s prazniki negovati. Morda je dovolj, da obdržiš sposobnost materinskega odnosa do sebe in sveta.

Pavček je imel prav. Mama je ena sama:

''A sreča kot sonce zahaja

in z njo odidejo mnogi,

le mama vztraja do kraja

v svoji angelski vlogi."

Mama je dana. Odnos z njo pa ni dan. Je izbran.

Hvaležna sem, ker sem spoznala, da sem pred mnogimi leti v vrtcu pravi srček izbrala. In da lahko pijem iz čaše njene ljubezni.

Danaja Lorenčič