Kolumna: Mojim ženskam

Od nekdaj so se mi zdeli sumljivi pari, ki pravijo, da je zanje Valentinovo vsak dan. Tudi, ko sem bila v dvojini, sem imela precej raje Dan žena. In zanj lahko rečem, da ga praznujem vsak dan, saj me obdajajo in osrečujejo čudovite predstavnice močnejšega spola. Kar nima nikakršne zveze s feminističnimi prepričanji.

8. 3. 2014

Ženske v mojem življenju so namreč močne osebnosti. So moralne, pogumne, izjemne. Tečejo z volkovi in se zavedajo, da je življenje njihovo. Se borijo. Ne obupajo. Smejijo se z očmi. Opazujejo s srcem. Ne obsojajo. Sprejemajo, kar ne morejo spremeniti. In ljubijo z odprtimi očmi. Niso preplašene punčke, ki prosto po Janis Joplin prosijo, da jim "kdo zlomi košček srca", temveč so samozavestne ženske, ki tako kot Aretha Franklin prosijo za malo Spoštovanja.

V njihovi družbi se počutim del nečesa Velikega, kot del kakšnega izjemnega filma. Prepričana sem, da so naši pogovori bolj duhoviti od dialogov iz serije Seks v mestu, saj nam tudi ob pomanjkanju prvega (v postnem obdobju) ne zmanjka navihanih idej in pikantnih zgodbic ob kavi, zaradi katerih bi se verjetno marsikateri moški želel reinkernirati v skodelico kave.

Včasih pomislim, kako pestro ljubezensko življenje bi imela, če bi spoznala pol toliko izjemnih moških kot žensk. Ali pa, če bi me privlačile ženske.

Pogosto povem svojim prijateljicam, da jih imam rada. In da sem hvaležna, ker so del mojega življenja. So krasne, ljubeče, pametne, lepe, izjemne. Včasih se sprašujem, s čim sem si jih zaslužila. Z besedami "ker si takšna kot si, edinstvena, srčna in krasna" so mi nastavile popolnoma drugačno ogledalo od tistega, v katerem se opazujem jaz. Morda imam res veliko prijateljic, toda gospodična Samozavest ni ena izmed njih. Njihove besede in dejanja me vedno znova presenetijo, saj mi pokažejo tisto, kar pri sebi ne opazim. Če vidim v sebi grdega račka, vidijo one lepega laboda. Verjamejo vame, tudi ko jaz ne. Brez njih si ne predstavljam svojega življenja.

Predvsem pa si ne predstavljam življenja brez nje, ki je nekoč svoji najstniški hčeri zabrusila "nisem tvoja prijateljica in nikoli ne bom. Prijateljice naj s tabo jočejo, jaz pa sem tukaj zato, da ti rečem: poberi se iz tal, vstani in se bori". Srečna sem, da prav ona ni nikoli postala moja prijateljica. In je ostala moja mama. Ki pa se včasih tudi zmoti.

Moje prijateljice namreč z mano ne jočejo. V težkih trenutkih mi ne ponudijo robčka za brisanje solz, temveč izgovorijo točno tisto, kar nočem, temveč moram slišati. Da bi vedno znova spoznala resničnost besed "kar te ne ubije, te naredi močnejšo". Čeprav so to besede moškega (Nietzsche), so meni resničnost teh besed potrdile ženske. S svojimi dejanji in  prepričanji so zame pripadnice "močnejšega spola", saj se v ringu življenja ob vsakem udarcu poberejo. Včasih si sicer nadenejo boksarske rokavice, da bi se branile in borile. Še raje pa jih odvržejo in  razprejo roke. Da bi v svoj objem sprejele tisto kar ljubijo, spoštujejo in cenijo.

V teh objemih se znajdem pogosto. In zato je zame Dan žena skoraj vsak dan.

Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri