Sem gurmanka z velikim 'kulturnim' apetitom in cenim vsako priložnost, ko lahko potešim svojo 'kulturno' lakoto. Že v otroštvu sem oboževala muzeje in menda sem v Budimpešti, stara komaj tri leta, jokala, ko smo morali razstavo po treh urah zapustiti. Več ur lahko občudujem slike in fotografije, se v mislih poigravam z lastnimi interpretacijami videnega ali pa se zgolj prepustim lepim stvaritvam.
Zadnja leta sem bila 'kulturno' podhranjena, zato sem se veselila selitve v mesto, kjer je veliko možnosti za ogled razstav. Nedavno sva s prijateljico odšli na razstavo s pomenljivim naslovom Naked man. Pred tem sva se podkrepili s kozarčkom rdečega vina in neprecenljivim ženskim pogovorom, ki je tematsko sovpadal z naslovom razstave. Preden sva dokončali pogovor, sva se znašli v prostoru, kjer so naju iz vseh strani obdajale fotografije in video posnetki golih moških teles različnih dimenzij in iz različnih zgodovinskih obdobij.
Najbolj 'šokantni' so bili videoposnetki starejših golih moških v savni. Obe sva nekoliko zadržano in sramežljivo opazovali gola moška telesa na posnetkih, ob določenih prizorih pa sva kot dve najstnici celo upirali poglede v tla in se prepričevali, da nama pogled ne uhaja k točno določenemu delu moškega telesa.
Morda je smiselno omeniti, da so uprizorjeni moški bolj spominjali na Marlona Branda kot na Brada Pitta ali Kena, Barbiejinega sopotnika, ki je marsikateri punčki predstavljal prvi stik s plastično moško goloto. In popačil predstavo o tem, kakšno je moško golo telo. Priznam, da je bilo malce nenavadno, celo nelagodno gledati vsa ta gola, naravna moška telesa. Nismo jih namreč navajeni. No, razen na nudističnih plažah, v savnah in za štirimi stenami. Iz vseh strani pa nas množični mediji bombardirajo s podobami ženskih teles, če pa se pojavljajo moška, so ta nekoliko bolj zakrita. Filmi sicer prikazujejo moške zadnjice (le katera se ne spomni Swayzejeve v filmu Dirty Dancing?!), medtem ko se preostali deli prikrivajo ali pa so omejeni na umetniške filme ali tiste s posebno oznako. Morda je medijska 'prezrtost' moške golote prispevala k nekoliko bolj sramežljivemu in tabuiziranemu odnosu do nje?!
Med drugim je bil tudi poskus izdaje 'bratske' različice Playboya, imenovan 'Playgirl', neuspešen, kar kaže na to, da je povpraševanje po revijah z golimi moškimi očitno manjše. Tudi ženske raje opazujemo ženska telesa, kar dokazuje poplava ženskih revij na trgu. Ženska golota se povezuje z ranljivostjo, estetiko, lepoto, medtem ko se moška z močjo, ponosom. Razgaljenost je običajno izraz ranljivosti, šibkosti, lastnosti, kar pa naj ne bi bilo v domeni moških.
Ne spomnim se, da bi kdaj bila priča pogovoru moških, ki bi se navduševali nad izklesanim telesom Christiana Ronalda, barvnim odtenkom las Davida Beckhama ali nad smokingi Jamesa Bonda. Morda se motim, toda zdi se mi, da se o moški lepoti ni 'moško' pogovarjati. Ken pač ni njihov lepotni ideal (no, vsaj uradno) in ne poznam moškega, ki bi kot otrok imel 'primerek' te igrače. Verjetno pa tega noben 'pravi' moški ne bi priznal.
Trendi se spreminjajo. Pred leti se je začel uveljavljati pojem metroseksualec in prototip je predstavljal David Beckham, ki je na stadionih svoje nogometne dosežke zamenjal za modne presežke. Morda res niso vsi moški še isti trenutek naročili svojemu frizerju frizuro a la Beckham (danes pa ne manjka tistih, ki imajo 'bieber' pričesko), nakupili najboljših oblek in parfumov, so pa postali vsaj malce radovedni. Beckham ni bil namreč pevec, igralec ali maneken, temveč nogometaš. Na stadionih ni sicer nič nenavadnega, če nogometaši jočejo od sreče ob zadetku, nekoliko manj pa je bilo pred dobrim desetletjem običajno, da so si slačili majice, imeli na vsaki tekmi drugačno barvo las in se pojavljali na naslovnicah revij.
Težko si predstavljam fotografije nogometašev 'stare šole', kot so Pele, Maradona in Best v spodnjem perilu ali oglasu za parfum. Danes pa ni nič neobičajnega, če so nogometaši prevzeli vlogo manekenov in na tekmi poleg svojih nogometnih dosežkov razkazujejo še svoje telo. V tem je 'profesionalec' Ronaldo, ki ob vsakem zadetku sleče majico in bi lahko njegov moto bil: 'dati gol in ob tem biti malce gol'.
Izpostavljanje moškega telesa res postaja vse bolj prisotno, vendar pogosteje prikazujejo tista, ki imajo 'six pack', in ne tistih, ki se ponašajo z rezultatom (pivskim trebuhom) pitja 'six packa'. Pri tem se ne morem znebiti občutka, da se v ozadju medijsko ustvarjenega ideala moške lepote skriva Ken, verjetno prvi metroseksualec. S tem se golota še vedno pripisuje bolj 'poženščenim' moškim.
No, jaz na Kena gledam malce z distanco. Tip je namreč dvojno kastriran. Prvič, zato ker nima genitalij (tako kot Barbie), in drugič, ker nima lastne identitete, je namreč Barbiejin spremljevalec (vsakršna primerjava z Beckhamom, ki je metroseksualnost odkril šele kot spremljevalec svoje Posh Spice, je zgolj 'naključna').
Morda je bil ogled razstave toliko bolj vznemirljiv, saj sem po dolgem času videla fotografije moških, takšnih, kot so, in ne takšnih, kot naj bi bili. Antropološke raziskave sicer kažejo, da ima potenciale za telo, kot ga ima Barbie 1 : 10.000 žensk, medtem ko ima 1 : 800 moških potenciale za telo, kot ga ima Ken, pa vendar se zdi, da je na ulicah možno srečati več 'kloniranih' barbik kot kenov. Med drugim je tudi na nogometnih igriščih še vedno možno najti Messije in Ibrahimoviće, v filmskem svetu še vedno ob Pittih, Deppih in Clooneyih obstajajo deNiro, Pacino in Connery. In ne poznam ženske, ki bi uživala ob glasbi Justina Bieberja tako kot ob zapeljivem hripavem glasu Joea Cockerja.
Kakšen naj bi bil idealen moški, je verjetno stvar okusa, čeprav nas mediji prepričujejo in ponujajo zgolj eno alternativo. Dejstvo pa je, da so takšni, kot so, še vedno zanimivi, vznemirljivi in nenadomestljivi. Prav zato je razstava Naked man naredila name vtis. Razen ene fotografije, kjer so bili goli 'metro-taši' (moj izraz za nogometaše, ki združujejo modo in nogomet), je bilo namreč po dolgem času možno videti Moške, in ne klone Justina Bieberja ali Kena. Morda bi več tovrstnih razstav spremenilo naš odnos do moške golote, ki trenutno bolj kot fascinira, šokira. No, vsaj uradno.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
