Odhoda na morje sem se v otroštvu izjemno veselila. V najstniškem obdobju pa se je prijetnemu pričakovanju pridružilo bridko spoznanje, da bo pred odhodom na plažo potrebno smukniti v kopalke. In razkriti vse tisto, kar sem si takrat želela skriti.
Idealnih kopalk nikoli nisem odkrila. Še manj idealno podobo sem videla v ogledalu, ki sem ga spraševala "zrcalce, zrcalce na steni povej, katera je bolj okrogla v deželi tej?"
Mojih šestnajst let je bilo zelo sladkih. Dobesedno. Uresničevala sem svoje čokoladne sanje in jedla sladice s tolikšno zagnanostjo, kot da jih bodo čez noč nehali izdelovati. Skušnjava je bila največja pred odhodom na morje. Od vročine se tudi medijem zvrti. Z naraščanjem temperatur namreč narašča število sporočil o tem, kako izklesati svoje telo pred odhodom na plažo. Hinavsko se mi zdi, da čudovita čvrsta ženska telesa oglašujejo sladkarije.
S tem mislim na oglas za rum-kokos kroglice. Medtem, ko se mi sline cedijo ob misli na sladke kroglice, si hkrati želim imeti podobno postavo kot zapeljiva dekleta v oglasu. Eno z drugim ni pogojeno. Vsaj pri meni ni bilo. Kadarkoli sem paketek rumovih kroglic izpraznila, sem bila bolj kot vitkim manekenkam podobna sladki kroglici. In še to beli kroglici, ker nisem bila zagorela. V najstniškem obdobju nisem vedela kaj je huje - ležati na plaži bela ali debela.
Potem je tukaj še nadležen celulit, na katerega ni imuna skoraj nobena ženska rit. Nekatere prijateljice so poskušale z anticelulitnimi kremami odstraniti trdovratnega sovražnika. Priznam, da sem do uporabe krem, ki delujejo po principu "namaži in se zjutraj vitka prikaži" precej skeptična. Verjamem pa, da je spanje odlično sredstvo za hujšanje. Med spanjem se namreč držim(o) edine učinkovite diete, ki temelji na logiki "manj žri". Cindy Crawford je nekoč dejala: "niti jaz se ne zbudim tako, da bi izgledala kot Cindy Crawford." S čudežnimi kremami zvečer ne čaram in zjutraj ne pričakujem čudežev. Zadovoljna sem, če sem zjutraj približno podobna sebi."
Ko sem si denar služila s tipkanjem neumnosti, sem se začela obremenjevati s svojim delovnim orodjem - z rokami. Uboge revice, sem pomislila, če že morajo početi neumnosti, naj bodo vsaj lepe. Ker pa sem pravična in altruistična oseba, se mi je zdelo smiselno, da nego omogočim tudi nogam. Saj je menda pomembno, da hodim(o) lepih nog naokrog, mar ne!? Nohti so morali biti urejeni in barvno usklajeni. Medtem, ko so bili moji možgani s takšnimi banalnostmi obremenjeni nisem pomislila, da manikura in pedikura ne vsebujeta brez razloga izraza "kura".
Peroksid je sčasoma načel moje male sive celice. Nevede sem ponotranjila filozofijo "jaz sem Barbika vsak me rad ima". Vsak. Razen mene. Negativna (telesna) samopodoba je povezana z nizko samozavestjo. Včasih se zdi, da se lažje spremenim(o) kot sprejmem(o) svoje pomanjkljivosti in prepoznam(o) svoje prednosti. Podobno kot se je lažje za lažno virtualno podobo skriti kot razkriti svoj resnični jaz.
Pred poletjem nas mediji bombardirajo s sporočili o popolni bikini postavi. Ponujajo nam last minute trike za pridobivanje bikini postave, ki obvezno vključujejo seznam prepovedanih živil. Po zaslugi tovrstnih člankov sem bogatejša za spoznanje, da celo žvečilni gumiji niso primerna "hrana" pred odhodom na plažo, ker naj bi nas napihnili z zrakom in poskrbeli za napet trebuh. Je pa menda zelo priporočljivo jesti suši. Verjamem, da je z naročilom sušija dieta zagotovljena.
Težko si predstavljam reakcijo natakarjev v restavraciji na svojem najljubšem dalmatinskem otoku, ko bi naročila suši. Verjetno bi morala hitro zbežati pred njihovimi pripombami in pogledi. Med tekom pa bi zagotovo izgubila kakšen kilogram.
Ironično se članki, ki prodajajo idejo "kako postati mini, preden skočiš v bikini" končajo s patetičnimi komentarji, da je treba zaupati vase in ljubiti svoje telo. Morda bi bilo bolje, če bi se članki s to mislijo zaželi. In bi na tak način podpirali zdrav narcizem ter preprečevali telesni fašizem.
Z lepotnimi popravki, tretmaji in s hujšanjem je kot z vrečko čipsa. Ko enkrat začnem(o), težko odneham(o). Nič ni narobe s tem, da za svojo zunanjo podobo skrbim(o) in si jo želim(o) izboljšati. Problematično je, če ob tem izgubim(o) razsodnost.
Morda je del odraščanja tudi to, da ogledala ne sprašujem(o) več: "zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?" Namesto tega samozavestno povem(o): "zrcalce, zrcalce na steni poglej, katera podobna je ženski tej? Nobena. Ker je vsaka unikat. Tudi, če ni(sem) za na plakat".
Mogoče z razlogom nimam(o) popolnega telesa. Tako so naše vrednote nenehno na preizkušnji, ko nihamo med željo po spreminjanju in sprejemanju svoje (zunanje) podobe.
Morda šele takrat, ko spoznamo, da nikoli ne bomo popolni postanemo resnično zadovoljni.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
