Prejšnji teden se je pokvaril zaslon na mojem prenosniku. Ker se na prenosnike čustveno navežem, sem skoraj doživela panični napad ob pogledu na počen zaslon.
Zavedam se, da računalnik ni človesko bitje. Morda sem res nekoliko preveč burno odreagirala, vendar je na drugem koncu sveta (v mojem primeru v Tanzaniji) njegova vrednost neprecenljiva. Ker mi omogoča, da sem povezana z ljudmi, ki jih nosim v srcu.
Prenosniki so na srečo nadomestljivi. Ljudje in občutki pa ne. To sem spoznala, ko sem zaprla pokvarjen prenosnik in odprla svoje srce. Namesto, da bi buljila v ekran sem se napotila v sirotišnico, kjer sem doživela tornado otroških objemov. V tistem trenutku sem se zdela sama sebi patetična. Pomislila sem, kako se lahko živciram zaradi takšne neumnosti kot je pokvarjen računalnik.
Otroški objemi so najboljši adapter na svetu. Napolnijo tudi najbolj izpraznjene baterije. In preženejo nepomembne misli iz glave.
Otrok je menda čudež, ki ti spremeni življenje. Ker nimam otrok, ne vem, če to drži. Vem pa, da otroci lahko ustvarjajo čudeze. Če jim dovoliš. Čeprav sem si govorila, naj se tukaj ne zaljubim, sem se. Ko sem se prepustila, mi je najprej v naročje, kasneje pa v srce zlezel mali Yuma. Poimenovan je po mojem najljubšem dnevu v tednu. Petku. Mali Yuma je poskrbel za velik čudez. Njegovo besedišče je zelo skopo, saj je omejeno na "bibi, baba, bye bye". Ko pa sem zaslišala "anaja" in zagledala razprte rokice, ki so klicale po objemu, sem obnemela. To, da je izgovoril moje ime ni bil čudez. To, da so po mojih licih polzele solze sreče pa je več kot čudez.
Ko nastopijo težki trenutki, obarvani z vprašanjem "kaj je meni tega treba bilo!?", se spomnim na njegove velike rjave oči. In takrat vem, da sem točno tam, kjer moram biti.
Dvomi o smiselnosti mojega prihoda v Tanzanijo so posledica kulturnega šoka. Pred odhodom sem sicer upoštevala nasvet moje najljubše zdravnice in prebrala Izpovedi ekonomskega morilca. Toda občutek bele krivde me nenehno spremlja.
Ko greva s prijateljico Nino na dalo-dalo (minibus), nama prijazni domačini nemudoma poiščejo prostor.
Če je v Sloveniji nekakšno nenapisano pravilo, da se sedež odstopi starejsim, velja tukaj drugačna logika. Sedenje je rezervirano za bele riti.
Kadar sem obdana z ljudmi, ki tukaj živijo se počutim mirno. Sproščeno. Ko se vračam iz sirotišnice mimo nakupovalnega kompleksa s fitnesom, me prevevajo mešani občutki. In ko se z Yusuphom peljeva mimo soseske, ki srhljivo spominja na Wisteria Lane (Razočarane gospodinje) pomislim, da je tukaj nekdo resnično padel na glavo. Mislim, da vem kdo. Samooklicani bogovi.
Ko opazujem otroke v Kibowi, se nenehno sprašujem, kaj jim pravzaprav manjka. Lačni niso. Skrbna kuharica Angela skrbi, da imajo redne obroke in da pijejo prekuhano vodo. Res je, da mali Yuma še ni videl plenic. Je pa več kot zadovoljen, če mu odpnem(o) hlače in ga osvobodim(o). Pet minut kasneje se z drugimi otroci podi za žogo.
Pogosto se mi zdi, da sem podobne prizore nekje že videla. Vem, da jih nisem. Sem pa podobno zgodbo slišala. Velikokrat. Začne se s "ko sem jaz bil mali..." Pripovedovalec je bil moj oče. Zgodba se sicer ni odvijala v Afriki. Se je pa v Spodnjem Dupleku, ki je za nekatere še vedno sinonim za Afriko.
Otroci tukaj nimajo igrač. In se niso videli iPhona. Pa vendar se da tudi brez tega odrasti. Vsaj moja generacija je. Mogoče res nismo znali babice poklicati po iPhonu in naši starši niso razkazovali naših nagih ritk na facebooku, smo se pa znali igrati. Fantje z žogo. Deklice z gumitvistom. Res pa je, da smo imeli možnost izobraževanja. In to brezplačno. Verjamem, da si tukajšnji otroci zaslužijo možnost izobraževanja. Sprašujem pa se: za kakšno ceno!?
Izobraževanje v skladu s filozofijo "vi se morate učiti od nas - Zahodnjakov, da boste napredovali, ne pa obtičali", se mi zdi nesprejemljivo. Ker se nenehno sprašujem,"kdo je napredoval in kdo obtičal?"
Mogoče bi bil potreben še kakšen padec na glavo, ki bi vodil do spoznanja, da ni vse zlato, kar je belo. In da se napredek ne izraža v tehnološkem, temveč v osebnostnem razvoju.
Moj prenosnik je namreč še vedno pokvarjen. Bela tehnologija ni zanesljiva. In ni imuna na viruse, ker je občutljiva. Menda to velja za zaslon na mojem prenosniku. Očitno imava nekaj skupnega. Tudi jaz nisem imuna na tukajsnje viruse, zato se je izpraznilo moje telo.
Čeprav imam občutjivo srce, ki nima razvitih protiteles kot obrambo proti krivicam tega sveta, pa imam na srečo rezervo. Svoj um. In lastna prepričanja, ki jih ne more uničiti noben virus.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
