Kolumna: (Ob)žalovanje

30. 10. 2013
Deli
Kolumna: (Ob)žalovanje

Iz Tanzanije sem se vrnila predčasno. Vprašanju "zakaj?" se ne morem izogniti. Ker si ga nenehno zastavljam sama.

Težko je zaspati z občutki krivde. Tukaj. Še težje pa se je zbuditi brez ciljev. Tam.

Pred dobrim tednom sem sedela v pisarni tanzanijske šole, kjer me je v oči zbodel citat "kakšna je razlika med šolo in življenjem? V šoli se učimo lekcij, ki jim sledi test. Življenje pa ti najprej da test, ki te nauči lekcijo". V tem smislu je življenje neusmiljen učitelj. Ker ni popravnih izpitov ali pa so ti zelo redki. Ni možnosti izbire med pisnim in ustnim izpitom. In ni učitelja, ki bi ocenjeval tako strogo kot ocenjujem(o) sebe.

S posledicami slabih in dobrih odločitev je potrebno živeti. Lahko se obsojam(o) in krivim(o), vendar s tem ničesar ne spremenim(o). Na svoj rojstni dan sem imela dovolj časa (25 ur ?!), da razmislim o svojih dejanjih, nenadni odločitvi in o razlogih za vrnitev.

Menjala sem časovni pas, kontinent in se za eno leto približala dvajsetim (sodim namreč med idealistke, ki verjamejo, da so štirideseta nova dvajseta), imela pa sem občutek, da sem obtičala na istem mestu. Prvič sem rojstni dan preživela dobesedno v zraku. Počutila pa sem se povsem na tleh.

Vračala sem se z manj prtljage. Počutila pa sem se kot da tovorim vse živali, ki jih nisem videla na safariju. Po videzu sodeč sem bila zelo izčrpana. Kot da sem se še isti dan povzpela na Kilimanjaro, ki sem ga opazovala le od daleč. Zadnji teden sem namreč svoje gibanje zaradi bolezni omejila na sprehode med posteljo in WCjem.

Mogoče sem se v marsičem motila pred svojim odhodom. Le v eni stvari ne. Kamorkoli grem(o) nosim(o) svojo psiho s seboj. Hočeš-nočeš je vedno tam. Za njo ne potrebujem(o) vize. Ne glede na to, kako težka ji je prostor na letalu zagotovoljen brez doplačila. Celo rentgen na letališču je prestala brez nadležnega piskanja, čeprav sem vmes pomislila, da je moja psiha že v tekočem stanju. Vsekakor pa ni bila v stanju pripravljenosti na vse tisto, kar se je zgodilo. Znašla sem se v filmu, ki ga nisem mogla predvideti. In ki ga morda (še) nisem bila pripravljena videti.

Moj odhod v Tanzanijo ni bil napaka. Bil je posledica odločitve, ki je nastala na podlagi (za)upanja in je ne obžalujem. Sicer bi se vedno spraševala »kaj bi bilo, če bi odšla?«. Naučila sem se, da ne zaključim zgodb še preden se začnejo. Čeprav sem to še pred dvema letoma počela.

Na srečo ljudje v mojem življenju znajo odpuščati. Ne gojijo zamer. Niso kruti. In ne zapirajo svojega srca. Verjetno slutijo, da v mojem življenju zadostuje ena oseba, ki mi ne zna odpustiti. Me obsoja. In me lahko pripelje tako daleč, da se še Tanzanija zdi blizu. Jaz.

Prepotovala sem dolgo pot, da bi spoznala sebe. Od Maribora do Arushe in nazaj. Kot pravi Tagore "najdaljša je pot, ki te pripelje najbližje k sebi in najtežja je vaja, ki rodi najpreprostejši napev. Potnik mora potrkati na vsaka tuja vrata, preden pride do svojih, in preromati moraš vse tuje svetove, da prideš nazadnje do najgloblje kamrice". Sedaj to razumem. Ker sem šla zelo daleč. Da bi se vrnila. K sebi.

Potovala sem 22 ur, da sem se vrnila. Potrebovala pa sem pet dni, 100 ur analiziranja ter samo-obtoževanja, 20 solz in 30 pogledov uprtih v tla, da sem se vrnila k sebi. Vrnila sem se, ko sem se prvič nasmehnila ideji o (ne)smiselnosti pojasnjevanja svoje odločitve.

Vem, da bi vse še enkrat ponovila. In da ničesar ne obžalujem. Ker sem se prepustila. Dala sem si priložnost. Mogoče res nisem izpolnila svojih pričakovanj. Toda raje živim z neizpolnjenimi pričakovanji kot z obžalovanji.

Ker sem doslej še vedno obžalovala tiste stvari, ki jih nisem naredila. Tiste poti, ki jih nisem prehodila. Tista potovanja, na katera se nisem podala. Tiste zgodbe, ki jih nisem začela.

V treh tednih sem doživela dovolj, da sem odkrila, kaj želim v svoji najgloblji kamrici obdržati. In česar več ne potrebujem.

Po letošnjem klavrnem praznovanju rojstnega dne, sem si nazdravila na letu Istanbul – Zagreb in si zaželela, da ne bi več ničesar obžalovala. Da se ne bi več obtoževala. In da ne bi več bežala.

Življenje želim praznovati. In ne žalovati. To sem potrdila že s svojim rojstvom. Rodila naj bi se namreč 1. novembra. Očitno sem bolj nagnjena k praznovanju kot k žalovanju, zato sem pohitela na svet. In ujela še zadnji dan v znamenju tehtnice. Morda zato nenehno iščem ravnovesje med nasprotji. In včasih vidim nasprotja tam, kjer jih pravzaprav ni.

Pred odhodom sem bila prepričana, da obstajajo slabe in dobre izkušnje. Sedaj verjamem, da obstajajo (le) izkušnje. Daniel, izjemno bister fant iz sirotišnice, mi je pred odhodom dejal, da se vse v življenju zgodi z razlogom. Čeprav sem te besede slišala neštetokrat, so šele tisti večer našle svoje mesto v mojem življenju.

In zato verjamem, da se nisem vrnila predčasno. Temveč pravočasno.

Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez