Kolumna: Oddati (se). Ne prodati (se).

Pred iztekom leta sem končno odkrila, kje želim živeti. Pri tem mi je pomagal radovedni sosed, ki ga je zanimalo kje živim. Pojasnila sem mu, da se to sprašujem tudi sama. Ko me je vprašal, kje se bolje počutim, pa sem (si) nemudoma odgovorila. V Mariboru.

20. 12. 2013

Letos sem se pogosto selila. Kot da se potegujem za neobstoječo nagrado "ptica selivka leta 2013". Prvo polovico leta sem preživela na Dunaju. In se obdala z ljudmi, ob katerih sem snela masko, pokazala svoj pravi obraz in napisala svojo zgodbo.

Po vrnitvi v Maribor sem bila izgubljena. Nasmeh na ustnice mi je narisala šele priložnost, da se s (p)osebno prtljago preselim v Tanzanijo. In začnem novo zgodbo. Namesto dolgega romana je nastala kratka zgodba, ki mi bo ostala večno v spominu. Zaradi ljubezni, ki se je zgodila nepričakovano. In sem jo našla v objemu enoletnega fantka z najbolj toplimi očmi, od katerih se nisem poslovila. In jih nisem pozabila.

Kot ne morem pozabiti besed Vesne Vuk Godine: da dobiš, kar hočeš, moraš kupiti tudi tisto, česar nočeš. Toda denarja imam(o) vedno manj. Cena pa je previsoka. Tudi v ljubezni. Včasih sem lahko bila zapravljiva. Ker sem bila še na lep način ranljiva.

Z leti pa se potrebe spremenijo. In omejijo. Kvaliteta izpodrine kvantiteto. Nimam dovolj denarja, da bi si lahko privoščila nepremišljene nakupe. Življenje je prekratko, da bi brezglavo zapravljala za stvari, ki jih ne potrebujem. In jih kasneje obžalujem.

Ob vsaki selitvi sem ugotovila, kako malo pravzaprav potrebujem. In zato ne kopičim nepotrebnih stvari. Ne kupujem tistega, kar me le za trenutek zadovolji. Na dolgi rok pa me žalosti.

Ko najdem tisto, kar mi je udobno in resnično všeč, se tega držim. Potrebujem pa veliko časa in še več (spodletelih) poskusov iskanja nečesa novega, da to spoznam.

Začne se že pri kavi. S kavo ne začnem jutra. Doma je ne pijem. V družbi s prijatelji(cami) pa je kava obvezna spremljevalka pogovorov. Spila sem veliko kave preden sem našla tisto, ki me je osvojila na prvi požirek. In je res "huda". Vsakič, ko sem poskusila kakšno drugo, je ostal le grenek priokus.

V Ljubljani sem sicer našla nekaj zelo prijetnih lokalov. Sem jih pa zapuščala z neprijetnimi komentarji. In se spraševala, če je v Ljubljani vse tako "hudo", zakaj potem ne morejo imeti še hude kave!? Tovrstne komentarje sicer povezujem s filozofijo "dunajskega zrezka". In je značilna za tiste, ki hodijo po svetu in se nenehno pritožujejo nad vsem, kar je drugače.

In ni domače. Pogosto sem se zgražala nad (so)potniki, ki so med okušanjem lokalnih jedi pogrešali "dunajca". In se spraševala, zakaj ne ostanejo raje doma!? Morda sem jim zavidala, ker so pogrešali svoj dom. Jaz ga namreč dolgo nisem. Do nedavnega sem vsako vrnitev doživela kot največjo tragedijo.

Ker sem verjela, da me drugje čaka nekaj boljšega. Nepredvidljivo je bilo zame dolgo časa vznemirljivo in očarljivo. Preobrat se je zgodil šele, ko sem se podala na dolgo pot. Z namenom, da bi tam ostala. Nisem. Ker sem prepoznala ceno, ki je nisem bila pripravljena plačati.

Včasih se ne zavedam(o) neprecenljive vrednosti podarjenega. In to spoznam(o) šele, ko se soočim(o) z izgubo. Naučila sem se ceniti vrednost danega preden to izgubim. Ali izpustim.

Ko sem objavila oglas, da oddam(o) stanovanje, sem bila presenečena nad odzivom. Navdušenje nad videnim je bilo več kot očitno. Ker so drugi videli tisto, česar jaz (več) ne vidim. Kadar nečesa ne vidim(o) in ne čutim(o) s polnim srcem, se je bolje umakniti. Ali dati v najem.

Pri izbiri podnajemnika upaš, da si izbral(a) pravo osebo. Kot v ljubezni. Upaš, da si svoje srce oddal(a) pravi osebi. Sebe sicer še nisem skušala oddati. Vsaj ne na kakšnem spletnem portalu. Sem se pa v svoji domišljiji spogledovala z idejo, kako bi bilo, če bi ustvarila oglas "dam se v najem za pravi objem". In bi se glasil: oddam kolumnistko, čokoholičarko, ki sicer ni popolna, je pa zadovoljna. Opremljena je z obvladljivim egom, na novo ima vgrajen tudi alter-ego (imenuje se Zlatan, po Ibrahimoviću) in super ego, ki nevarno spominja na Woodyja (Allena). Obiski prijateljic so zagotovljeni. Najemnina: velika doza ljubezni, nežnosti, topline, iskrenosti in humorja začinjenega s sarkazmom. Stroški: dnevna doza čokolade vijolične barve. Pogodba se sklene za nedoločen čas oziroma dokler (romantična) ljubezen ne zbledi.

Potencialni najemnik (stanovanja – in ne mene, da ne bo pomote) me je vprašal, (za)kaj še čakam s takšnim oglasom. Pojasnila sem mu, da ne čakam. Nikogar. Ker verjamem, da se bo ob pravem času poklopilo.

To mi vedno znova potrdijo zaljubljeni pari, ki mi vlivajo (za)upanje v ljubezen. Nedavno sem po zaslugi sveže zaljubljene prijateljice, ki žari bolj kot božična jelka, ponovno začela verjeti v pravljice s srečnim začetkom. In se začnejo z njenimi besedami: "za čudovite in srčne ljudi, ki znajo sprejemati in dajati ljubezen, se smejijo z očmi in (se) božajo z besedami, se mora poklopiti".

Ne verjamem, da se želje samodejno uresničijo. Da se nov začetek zgodi, ko ura odbije polnoči.

Verjamem pa, da moram(o) nehati "kupovati" tisto, česar nočem(o). In ne potrebujem(o). Da lahko dobim(o) tisto, kar hočem(o). In si zaslužim(o).

Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri