Kolumna: Odvzeti darove minevanje

7. 5. 2015
Deli
Kolumna: Odvzeti darove minevanje

''Dodajati življenje dnevom'' je vodilo hiše hospic, ki si od leta 1995 prizadeva, da bi smrt postala naravni element živega. Njen namen je vzpostaviti naraven odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi.

Dvajset let kasneje so edini slovenski hiši, namenjeni umirajočim šteti dnevi. Ob tem se je sprožil plaz vprašanj: kako se je lahko to zgodilo? Kako lahko država, ki onemogoča ljudem kakovostno živeti odvzema pravico še tistim, ki si želijo dostojanstveno umreti? In kdo lahko odloča o tem? Ali lahko vprašanje o smrti obravnavajo tisti, ki se obnašajo kot da so nedotakljivi, neumrljivi?

Kdaj smo zajadrali v polje neobčutljivosti za temeljne človekove pravice? S tem, ko se zapirajo vrata hospica se zapirajo možnosti za kakovostno življenje.

V knjigi Darovi minevanja na vprašanje Mance Košir ''v čem smo Slovenci posebni, ko pride do obžalovanja pred umiranjem in smrtjo?'' pionirka in specializirana zdravnica paliativne medicine Urška Lunder odgovarja ''saj smo v svojem bistvu kar vsi po svetu s podobnimi notranjimi težavami – pa vendar Slovenci morda še posebej označeni v svoji maloštevilnosti, obkroženi z gorami in morjem, da se je nekje razvila čudovita klenost in ob njej pogum, drugje pa čudna prestrašenost in iz nje ponekod sebičnost in zavist. Ta je res vsega obžalovanja vredna. Med vsem tem pa razpon vseh možnih posameznih zgodb''.

Ali bo imela zgodba hiše hospic srečen konec, je odvisno od tega, kaj bo prevladalo: pogum, iz katerega vzklijeta sočutje in človečnost ali prestrašenost, obtežena z zavistjo in sebičnostjo. Zavist je najbrž slovenska ''športna disciplina'' z najdaljšo tradicijo. Kar pa ne pomeni, da jo je treba vztrajno negovati, ohranjati in opravičevati kot vrojeno lastnost naroda. Kjer se zavist konča, se sočutje začne.

Najbrž je marsikomu nepredstavljivo in neznosno težko dopustiti drugim svobodno živeti. Je pa v človeku najbrž vsaj toliko človeškega, da omogoča drugim dostojanstveno umreti.

Obdan s sočutjem in hvaležnostjo zmore človek ''dodajati življenje dnevom''. Zasužnjen s strahom, zastrupljen s sovraštvom in zavistjo pa lahko ''odvzame smrti dostojanstvo.''

''Dodati ali odvzeti?'' to ne bi smelo biti tu vprašanje. Podobno kot dostojanstveno živeti ima vsakdo pravico tudi dostojanstveno umreti.

Obkroženi z gorami in morjem lahko polno živimo. Ko se osvobodimo strahu pred smrtjo. In nič ne govori tako jasno o tem, kako močno se smrti bojimo, kot odnos, ki ga do nje gojimo.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez