Dnevnik Bridget Jones sem brala v najstniškem obdobju. Takrat sem se njenim navihanim izjavam le smejala. Danes jih razumem.
Še posebej tisto, da so homoseksualci in samske ženske pri tridesetih naravni zavezniki. Oboji so se že navadili na to, da so razočaranje za svoje starše in da jih družba dojema kot čudake.
Skoraj ne mine dan, ko se ne bi kdo dotaknil teme o mojem samskem statusu. Kot da gre za bolezen, pri kateri je potrebno preverjati počutje vsaki dve uri. In pri kateri vsi poznajo vzroke za njen nastanek, le pacient(ka) ne.
Komentarje kot so 'preveč si zahtevna','pravi bo prišel, ko boš najmanj pričakovala' in 'več moraš ven hoditi' (pri čemer se po mnenju strokovnjakov 'ven' nanaša na obiskovanje lokalnih kafičov in ne na potovanja v oddaljene dežele) sprejmem kot dobronamerne kritike.
Morda imam res previsoke kriterije. Moji, domnevno previsoki kriteriji niso plod moje bujne domišljije, temveč so posledica dejanj bivših fantov, prijateljev in partnerjev mojih prijateljic. Krivi so torej moški. S čimer se verjetno strinja večina žensk.
Do naslednjega (od)stavka.
Moške krivim zato, ker so mi pokazali kako nežni, ljubeči, potrpežljivi, pametni in sočutni znajo biti.
Temu zagotovo sledi vprašanje: in kako to, da si še vedno samska, če so vsi tako božanski!?
Ker včasih ljubezen ni dovolj. In so potrebni še drugi dejavniki, da zadeva deluje še kje drugje kot v moji glavi.
X faktor je težko najti. Še posebej v tako mali državi, kot je Slovenija. Razpolagam namreč s precej majhnim vzorcem. Po podatkih Statističnega Urada Republike Slovenije je 1. 7. 2013 v Sloveniji živelo 1.019.658 moških. Za moj reprezentativni vzorec je potrebno odšteti dojenčke, upokojence, (ne)srečno poročene moške, mojega očeta, brata, moje bivše in (bivše) partnerje mojih prijateljic. Ker nisem pedofilka, odpadejo mlajši od 18 let. Starejši od 50 let pa niso objekt mojega poželenja (izjema je Rade Šerbedžija).
Ker sta iskrenost in poštenost zame pomembni vrednoti, odpade večina politikov, vsi tajkuni in verjetno tudi nekaj direktorjev. Vse manj je delovnih mest in posledično je tudi vse manj moških. Vedno več jih namreč odhaja v tujino. Statistika res ni na moji strani. Po odštevanju ostane verjetno le še zadnji del številke. 8!? Še dobro, da naj bi bil pravi le en.
Stavek, da bo 'pravi prišel, ko boš to najmanj pričakovala' ob takšni statistiki drži. Ker ga pričakujem tako kot službo, ko pogledam ponudbo razpisanih delovnih mest. Torej nikoli.
Spoznanje, da sem si samski status izbrala sama, me je prešinilo po nedavnem srečanju z nekom, ki sem mu v prvi polovici leta pripisala faktor X. V finale pa ga nisem uvrstila. Razlog? Imela sem občutek, da si želi ostati neznan solo izvajalec.
Vprašala sem se namreč, zakaj si izbiram (čustveno) nedostopne in neprimerne moške? Takšne, ki na resno zvezo niso pripravljeni. In imajo fobijo pred kakršnokoli obliko razmerja. Četudi gre le za naročniško razmerje pri mobilnem operaterju. In delujejo po logiki 'biti brez svobode, miru in ednine je isto kot piti špricer brez Haložana'.
Ker takšne(ga) moške(ga) spoštujem, občudujem in razumem, sem odkrila, da velja zakon privlačnosti. Izbor objekta pove več o meni kot o njem.
Po logiki 'ni problem v moških, temveč v meni' sem se na nedeljsko jutro zbudila s takšnim nasmehom, kot da bi ob meni celo noč spal Ryan Gosling. Pa ni. Zbudila sem se sama. In srečna.
In (menda) nisem edina. Nedavno je moja srečno poročena prijateljica pripomnila: "Toliko je samskih krasnih ljudi, pa se ne najdete."
V tem primeru prevzemam krivdo. Pravi te namreč težko najde, če se seliš bolj pogosto kot večina žensk obiskuje frizerja.
Morda pa se mi godi krivica. Pogosto se mi namreč dogaja, da moje srce, glava in hormoni niso usklajeni. Tisti, ki ga hoče srce (in mu hormoni glasno kimajo) ni primeren. Tisti, ki naj bi ga izbrala glava, pa se mu upira telo. Verze 'jaz ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce' sem slišala neštetokrat. Udejanjila sem jih le enkrat. In ugotovila, da je srce del telesa. Zato (naivno) domnevam, da je lepo srce nastanjeno v lepem telesu.
Nedavno mi je prijatelj rekel, da posluša srce. Četudi je zaradi tega samski. Neumno?! Še zdaleč ne. Meni se zdi izjemno pogumno. In morda počne(mo) to večina samskih. Poslušam(o) srce namesto glavo. Ne vem, zakaj bi se za to moral(a) opravičevati. Mogoče je res nekoliko težje ženskam, ker poleg srca tik-taka še biološka ura. Toda vsak ima pravico vedeti, kaj si (ne) želi.
Individualnost je cona udobja, ki se je hitreje navadiš kot dvojine, ker slednja zahteva prilagajanje. Lažje se je zbuditi sam(a). Kot v dvoje z nepravo osebo.
Samota ni sramota. Je izbira. In odločitev, da svoj čas namenim(o) tisti osebi, ki si to najbolj zasluži. Sebi.
Mehurček, ki ga nekateri opisujejo kot egoistični individualizem ali narcisizem, je smiselno predreti, ko najdem(o) nekoga, ki (mojemu) življenju predstavlja dodano vrednost. Izleti v dvojino se mi zdijo smiselni, ko verjamem, da bom s tem nekaj pridobila. In ne izgubila.
Težko je najti tisto, kar si želim(o). Še težje je odkriti tisto, na čemer lahko dolgoročno gradim(o). Morda pa s tem, ko izberem(o) ednino ne pomeni, da zavračam(o) dvojino. Temveč, da želim(o) dvojino izbrati kot najboljšo možnost. In ne kot izhod v sili.
Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto: Profimedia
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
