Najbrž nisem edina, ki se s strahom srečuje pogosteje kot s prijatelji. Strah ima moč, da te ohromi, zasužnji in ovije v temo. Spretno se prikrade v tvoje telo, prodre skozi kožo, če ni dovolj trda, in s silovito bolečino preplavi srce.
S strahom podpisano vprašanje: ''Od česa boš živela?'' se pogosto prikrade v moj dan. Ponoči zaradi njega ne spim, zjutraj pa se po njegovi zaslugi zbudim ogrnjena v bolečino, ki se čez noč kotali od glave do želodca.
Strah ima moč, da me odtuji od ljudi. Ko me preplavi, ne vidim sočutnega obraza bližnje osebe, ki bi mi rada pomagala, me stisnila v objem in mi rekla: ''Vse bov redu.'' Čeprav si to nadvse želim, ker je zame najhuje, kadar iz najlepšega obraza izgine nasmeh zaradi moje žalosti. Zagotovo nisem edina, ki ponoči ne spi zaradi skrbi. Se pa natanko tako počutim, ko me prevzamejo sile, ki jih sproža strah – neusmiljeni vir zla, ki me prepričuje, da sem na svetu povsem sama. Strah mi govori, da si ne zaslužim ničesar lepega in da ni smisel življenja življenje, temveč trpljenje. Strah jemlje življenju barvo, odvzame mu sladek okus, ga navda z grenkobo in mu odtegne opojen vonj. Strah te prepriča, da si tujec v lastnem telesu.
Strah ima moč, da onesnaži dušo, zamegli razum in rani srce. Če mu to dovoliš.
Dolgo časa sem verjela, da je strah neizogiben, celo nujen del življenja, ki ga je treba obvladovati in ga sprejeti. A namesto, da bi se ga naučila obvladovati, je strah nadvladal mene. Počasi in vztrajno me je spremenil v osebo, ki se boji življenja, ljubezni, ljudi in sveta. Svoj cilj, da me zapre v temno kamro samote, je dosegel, ko semse začela bati sebe – svojih darov, svojega bistva, svoje zmožnosti, da s celim bitjem občudujem svet, ljudi, naravo. In sebe. Zasužnjil me je s prepričanjem: ''Živiš zato, da delaš." Vsako jutro me je predramil z vprašanjem: ''Boš zmogla biti najboljša različica same sebe in ugoditi vsem?'' In udaril z odgovorom: ''Seveda boš, če boš v vsaki situaciji dala120% od sebe.''
V nekem trenutku, niti sama ne vem, kdaj, se je prelomilo nekaj v meni. Utrujena sem bila od nenehnega uklanjanja vcepljenim strahovom in zanikanja svojih potreb. Z vrati srca sem tolikokrat zaloputnila pred svojimi resničnimi željami, da me ni nič več bolelo. Nezmožnost, da občutim bolečino,me je pretresla. Odsotnost čustvovanja je bil zame znak, da globlje ne morem pasti.
Misel, da nisem sposobna občutiti ničesar več – niti strahu, me je pretresla in osvobodila od ponotranjene ideje: Ne čuti – ne ljubi – ne živi!
Zaradi Strahu, ki mi je vztrajno dopovedoval: ''Če se prepustiš občutkom, ljubezni in življenju, lahko ogromno izgubiš,'' sem velikozamudila. Nisem si upala vprašati: Kaj je najhujše, kar se v resnici lahko zgodi? Najbrž zato, ker sem ves čas poznala odgovor. ''To, da izgubim stik s svojim resničnim bistvom.'' In prav to sem po zaslugi Strahu pogosto izkusila. Po vsakem padcu sem se pobrala s prisluženimi čustvenimi ranami, ki sem jih hitro zakrpala in jih skrivala pred drugimi, pa tudi pred sabo. Vsak udarec sem preživela, vendar nisem živela. Če bi se prepustila, izkusila bolečino in razočaranje, bi se vsaj počutila živo. Okušanje bolečine, zdaj to vem, je namreč del življenja, ki te hočeš-nočeš obogati, sajti omogoča, da opustiš škodljive vzorce.
Nezmožnost in odsotnost (so)čustvovanja zame predstavljata resnični vir trpljenja. Ne vem, kako in kdaj sem našla moč, da Strahu pogledam naravnost v oči, ga ne poskušam obvladovati, temveč se spopasti z njim, kot da sva povsem enakovredna nasprotnika. Vem pa, zakaj sem to naredila. Ker imam rada življenje. Tudi kadar boli.
Spoznala sem, da moram opustiti svoje strahove, če hočem živeti. A za to, da jih lahko zapustim, jih moram najprej sprejeti, za kratek čas gostiti, jim pogledati v oči in pogumno postaviti mejo.
Vsakič ko skuša Strah vdreti vame, mu odprem vrata na stežaj in ga povabim, naj vstopi. Iskreno in spoštljivo mu razložim: ''Tvoja svoboda se konča tam, kjer se začne moja. Ne moreš me več obvladovati! Ne moreš me ustrahovati. Ker brez tebe ŽIVIM. S tabo pa le trpim.''
Strah je tisti, ki mi ne bi nikdar dovolil, da sledim svoji ideji: ''Živim za to, da pišem,'' temveč bi me skušal prepričati, da moram delati, zato da preživim. Strah me ne bi spodbujal, da svoje najgloblje misli zapišem, objavim in o njih javno govorim. Strah mi ne bi nikdar dopustil, da nekomu povem, kako čudovit se mi zdi, ga poljubim na lice ali objamem, čeprav sva se prvič srečala. Strah bi mi prepovedal, da stopim na samostojno pot, tlakovano z besedami, ki jih potegnem iz globočin, kadar potujem iz sebe vase. Strah bi me prikrajšal za čudovite sogovornike, ki sem jih izbrala zato, ker se jim je čudilo moje otroško srce, lačno ljubezni dvoedine in željno trdovratnega optimizma. Strah mi ne bi omogočil, da se moja duša sreča z dušami, ki jih občudujem, ker vztrajno lovijo rime, božajo s svojim opojnim glasom in pišejo natanko tisto, kar živijo, ob tem pa mi vlivajo vero vase.
Strah bi mi onemogočil, da spoznam sebe. Takšno, kot sem. In ne takšno, kot naj bi bila.
Verjamem, da je moja edina odgovornost do življenja živeti. In zato ni moja dolžnost, da se sprašujem: ''Od česa boš živela?''
Temveč: ''Kako boš živela?''
Najbrž je za začetek dovolj, da vem, kako ne bom: ''Tako, da bom trpela''.
Osho pravi, da se življenje začne, ko se strah konča. In ker hočem živeti, ne smem dovoliti Strahu, da mi vzame tisto, kar je razlog, da je moje življenje samo moje – zmožnost, da čutim, ljubim, pišem. In živim.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj