Popolnoma nepripravljeno me je presenetilo vprašanje, s katerimi ljudmi sem lahko povsem takšna kot sem. Ni veliko vprašanj, ob katerih mi zmanjka besed. Tokrat mi je zmanjkalo imen. Ne zato, ker ne bi imela rada ljudi. Temveč zato, ker dolgo nisem imela rada sebe.
Kadar počasi in vztrajno padam na tla se skrijem v svoj svet. Malo je tistih, ki sem jim kdaj dovolila, da se mi približajo, ko drsim v pogubo. Verjamem, da je vsak svoje sreče gospodar. In da lahko sama poskrbim za preobrazbo iz pesimistke v optimistko. Tuja mi je bila ideja, da je v dvoje marsikaj lažje.
Prepričana sem bila, da nihče ne more rešiti mojih težav, jih ublažiti ali me v stresnih situacijah umiriti. Zato sem precej raje ponudila roko drugemu. In jo umaknila, kadar je bila ponujena meni.
Dolgo časa sem gojila sovraštvo do sebe. Sedaj se vsak dan trudim, da namesto sovraštva negujem ljubezen. Do sebe. In do drugih. Predvsem do tistih, ki so svojo roko ponudili iskreno. Brez občutka, da bom morala ponujeno pomoč vračati z obrestmi. Ob takšnih gestah me preplavi hvaležnost. Beseda hvala je del mojega vsakdana.
Kadar me kdo poboža z besedo, je to neprecenljivo. Nedavno me je pobožala posebna oseba. V moj nemir je posijala z besedami: ''misli nase. Ker moraš živeti sama s sabo. Tisti, ki te imamo radi, bomo razumeli in podprli tvoje odločitve. Sprosti se. In prisluhni sebi. Če boš prisluhnila sebi, boš ravnala prav.''
Zdravilne besede so bile balzam za moja ušesa. V njih se je zaiskril odgovor na vprašanje, kdo so tisti, s katerimi sem jaz lahko res jaz.
Tisti, ki znajo prisluhniti.
Tisti, ki nikdar ne vsiljujejo svojega mnenja, četudi izhajajo iz svojih izkušenj.
Tisti, ki govorijo malo. In povedo veliko.
Tisti, ki ne poznajo vseh odgovorov. In jih iščejo pri najboljšem učitelju – življenju.
Tisti, ki ne začnejo stavka s ''sem te mislil/a poklicati...''. Temveč pokličejo.
Tisti, ki te zaščitijo pred sabo. In pred drugimi.
Tisti, ki cenijo tvoj čas. In ti podarijo svoj čas.
Tisti, ki priznajo svojo zmoto. In se opravičijo kadar ranijo.
Tisti, ki jim odpreš svoje srce in se ob tem počutiš varno.
Tisti, ki ne jemljejo. Temveč dajejo.
Tisti, ki so hvaležni. In to ubesedijo.
Tisti, ki ti nikdar ne prirežejo peruti. In ti včasih nadenejo krila.
Tisti, ki ne obrekujejo. Temveč človeka soočijo z resnico, četudi boli.
Tisti, ki se ne bojijo resnice. Lastne ali tuje.
Tisti, ki ne bežijo pred sabo. Niti pred drugimi.
Tisti, ki sanjajo. In uresničujejo svoje sanje.
Tisti, ki so dobri. In o dobroti ne govorijo. Temveč jo živijo.
Tisti, ki verjamejo. In živijo svojo vero.
Tisti, ki prepoznajo in cenijo lepoto.
Tisti, ki znajo pohvaliti. In pohvalo hvaležno sprejmejo.
Tisti, ki znajo ljubiti z odprtim srcem.
Tisti, ki vidijo bistvo. Ki čutijo tisto, kar si. Ne tisto, kar nisi. Ne tisto, kar naj bi bil. In ne tisto, kar si nekoč bil.
To so tisti, zaradi katerih verjamem, da smo iz takih snovi kot sanje.
Ne sprašujem se, kakšno bi bilo moje življenje brez njih. Ker vem, da bi bilo še vedno moje. Toda brez njih življenje ne bi imelo začinjenega okusa. Ne bi bilo odeto v pisane barve. Ne bi opojno dišalo. Ne bi mi šepetalo zgodb, ki širijo moj svet onkraj prepričanj, vzorcev, navad in vrednot, ki so zakoreninjene v meni. In brez njih ne bi vedela, kje se meje mojega sveta začnejo in končajo.
V ogledalu drugega vidim odsev svojega bistva. In zato ni važno, koliko je tistih, ob katerih sem jaz lahko res jaz. Pomembno je vedeti, kdo so.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
