Prijateljica, ki ima (ne)srečo, da moje kolumne prebere preden jih objavim, me je prosila, naj ta teden ne pišem o Valentinovem. Iz teoretičnega in empiričnega razloga ji z veseljem ugodim.
Teorija o ljubezni me namreč zanima toliko kot kvantna mehanika. Po dveh straneh branja Ljubeznoslovja sem pomislila, da bi raje brala leksikon. Od A do Ž. Kar ne pomeni, da je knjiga slaba. Trenutno sem v obdobju, ko me tovrstna literatura zanima toliko kot Wernerjeva glasba.
Teorija brez prakse nima smisla. Tudi v praksi sem nedavno odkrila, da od krasnih fantov, ki bi lahko bili potencialni možje (sicer sem serijsko monogamna, ampak ne izključujem možnosti, da se večkrat poročim) bežim kot George Clooney od poroke. Kar ne pomeni, da me moški ne zanimajo. Ker me.
Sem pa ob pregledu svojega ljubezenskega CV-ja odkrila vzorec moških, ki me očarajo tako kot Bajadera, Almodovarjevi filmi in knjigeFrançoiseSagan. Kar je sicer mali korak za človeštvo, vendar velik zame. In za tipe, ki si resno zvezo želijo tako kot Justin Bieber dneva brez marihuane. Moške, ki monogamijo ne štejejo med priljubljen hobi razumem. Podobno kot razumem tudi Bieberjevo transformacijo v pojočo travico. Kdo pa bi lahko trezen izvajal takšno glasbo!?
Verjetno tisti, ki bi lahko razumel teorijo o hollywoodskem sindromu, o kateri me je nedavno podučila znanka. Menda gre za to, da si želiš (ali celo imaš) krasnega in prijaznega fanta, vendar si želiš nekoliko več vznemirjenja. Po tej teoriji hočeš, da bi bil dober fant hkrati tudi slab (in ne bi trpel za bipolarno motnjo!?). Kar ima zame toliko smisla kot jogurt brez koščic.
Sem pa med "predavanjem" o hollywoodskem sindromu pomislila, da je teorija povezana s pretiranim gledanjem določenega filma. V katerem je Richard Gere čedno Julio Roberts razveselil z vrtnico. In se ob tem povzpel na balkon. Kar je romantična gesta. V kolikor ne gre za vlom, kjer ti tip ne želi ukrasti srca, temveč laptop. To se mi je namreč že zgodilo. Odkar pišem blog bi sicer to štela za romantično "nisem mogel čakati, da preberem tvojo kolumno" gesto. Takrat pa tip drugega kot dolgočasnega znanstvenega teksta o prehranjevalni situaciji v oralni fazi ne bi bil deležen. Rop je na srečo preprečila najbolj pogumna ženska, kar jih poznam.
Tista, ki je preprečila, da bi se okužila s hollywoodskim sindromom. Ker me je naučila, da je ljubezen povezana s sprejemanjem. Ne pa s spreminjanjem nekoga po svojih merilih. Morda zato moje ljubezenske poskuse najbolje opišejo verzi If I shouldstay I wouldonlybe in yourway !?
In četudi ne morem svojega življenja zreducirati na verze ide mi u životu, ide mi, se vsaj ne poistovetim z verzi ali mi fali ono malo ljubavi. No, odvisno na kaj se nanaša ono.
Vsekakor pa ne boleham za hollywoodskim sindromom. Na srečo so ostale zdrave tudi moje prijateljice. Ki sem jim v nečednem jeziku čednega dekleta pojasnila, da si po tej teoriji ženske želijo moškega, ki se do njih vede kot do prostitutke. Čeprav to niso. Richard Gere je namreč v filmu imel opravka s prostitutko, ki ji je plačeval. Z denarjem. Po tej teoriji pa denar ni sprejemljiva valuta, temveč je potrebno uporabiti menjalni tečaj in plačevati v večerjah ter parfumih (ki niso znamke Dolce i kafana ali GianniArmani).
Moškim res ni enostavno. Če nimajo denarja, si ne morejo privoščiti vsake ženske. Vsaj takšne ne, ki je okužena s hollywoodskim sindromom. In po možnosti pričakuje, da jo za Valentinovo povabiš na koncert Jana Plestenjaka (s posebnimi gosti Modrijani). Ob čemer ni zanemarljiv podatek, da takšni moški živijo v državi, kjer marihuana (še) ni legalizirana.
Nočem modrijaniti. Niti razpravljati o tem, da je ljubezen bolezen. Ker o ljubezni vem toliko, kot o curlingu.
Življenje je za razliko od hollywoodskih filmov nepredvidljivo. Včasih je težko gledljivo. Se pa neuresničljive stvari lahko, tako na filmskem platnu kot v življenju, pretvorijo v uresničljive. Mimogrede, Ryan Gosling je (končno!) spet samski. Kar verjetno vpliva na moje (ne)ljubezensko življenje toliko kot Luna.
Morda pa bom že naslednje leto za Valentinovo napisala kolumno o romantični ljubezni. In kot vir uporabila Ljubeznoslovje. Med pisanjem pa bom v svojem najljubšem lokalu jedla jogurt brez koščic in poslušala Wernerja. Pod kolumno pa se bom podpisala z DanajaGosling!?
P.S.: prijateljica me je prosila, naj ne uporabim besed: ljubezen, ljubeznoslovje (citiram: "wtf, kdo si je to besedo izmislil?!?"), poroka, resne zveze, Valentinovo.
Ponosna sem, da mi je uspelo uporabiti vse.
Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
