10 razlogov, zakaj rada objemam drevo
Spomnim se prijateljice, ki se je po pomoč zatekla k drevesu. Ko je dobila poračun za ogrevanje z vrtoglavim zneskom, jo je močno ogrelo. Poklicala me je, ko se je že nekoliko umirila in mi priznala, da je od šoka objemala dunajska drevesa.
Nedavno se mi je pripetilo nekaj podobnega, zato sem se spomnila na njeno rešilno bilko. Natančneje, na rešilno drevo. Domnevala sem, da so slovenska drevesa najbrž prav tako zdravilna in tolažilna kot avstrijska. In pomislila, da ne more škoditi, če poskusim objeti kakšno mariborsko drevo.
Vedela sem, da drevo ne bo rešilo mojih težav. Sem pa slutila, da se bom v objemu vsaj za nekaj trenutkov umirila. In na svoje presenečenje se nisem zmotila.
Odkrila sem, zakaj ima drevo čarobno moč:
1. Objemu se ne izmakne.
2. Med objemanjem se ne upogiba. In se pod težo problemov ne bo zlomilo.
3. Mirno in tiho prisluhne.
4. Zaradi močne, pokončne drže se zdi, da ti šepeta: Ne daj se...
5. S svojimi starimi koreninami dokazuje, da ti bo vedno na razpolago.
6. Vliva upanje, da bodo ob prihodnjem srečanju trenutne težave pozabljene.
7. Ob njegovi veličini je mogoče uživati v tišini.
8. Drevo je bilo tukaj včeraj, je tukaj danes in bo tukaj tudi jutri. Naše težave pa so prehodnega značaja.
9. Morda se sprva zdi, da vi objemate drevo. Ne bodite presenečeni, če se vam bo kmalu zazdelo, da drevo objema vas.
10. Drevo je tudi učitelj življenja, če mu prisluhnete. Ima korenine, kar pomeni, da se je potrebno zavedati svojih korenin in da tisti, ki se preveč razveji ne bo zrasel. Za rast pa je potrebno ovreči staro skorjo, predvsem pa se izogibati tistim, ki želijo preprečiti našo rast.
Drevo ni rešilo mojih težav. Mi je pa nudilo tolažbo, ko sem jo potrebovala. Medtem, ko mu je bilo najbrž hladno,mi je brez pritoževanja dovolilo, da sem ob njem sprejela svoj strah. Med soočanjem s svojimi strahovi sem v njegovem zavetju poglobila svoj dih in razprla roke v objem, da bi ga s celim svojim prestrašenim bitjem objela. Strah je počasi preglasil zvok vetra, ki je odpihnil neprijetne občutke. Sunek vetra je zavrtel misli v drugo smer, kjer sem težavo sprejela kot izziv. In spoznala, da sem opremljena z vsem, kar potrebujem za spopadanje z izzivom.
Narava je polna čudes, ki jih pogosto ne opazim, ker prevečkrat hitim. In najbrž tudi preveč pogosto pričakujem od ljudi, da mi pomagajo rešiti težave, ki jih niso nujno povzročili. Drevo me je naučilo tudi to, da je potrebno poiskati pomoč in jo sprejeti. In da je to možno narediti brez besed. S tem, da se stisneš v objem.
V objemu tistega, ki ne sprašuje, ne modruje in ne obsoja, je na isti problem mogoče pogledati z več plati. Kar je neprecenljivo. Ni potrebno, da nekdo reši tvoje probleme. Veliko je že to, da ob tebi tiho stoji. In se ne zlomi.
To se ne more zgoditi, če pomoči ne poiščeš. Pred časom ne bi pomoči iskala v naravi in prosila drevo za objem. Temveč bi v zaverovanosti vase iskala rešitev sama.
Kako malo je pravzaprav potrebno, da ne zdrsneš v obup. Včasih je dovolj, da objameš drevo. Nekoč pa ni bil dovolj niti klic, pogovor, objem, poljub, topla beseda ali ponujena roka.
Objem drevesa problema ni odgnal. Toda v njem sem prepoznala potencial, da nekaj spremenim. V prvi vrsti svoje razmišljanje, da pomoč obstaja. Če si jo dovoliš sprejeti.
Glede na to, da živim v eni izmed najbolj gozdnatih držav v Evropi, se nekoliko manj bojim prihodnjih težav. Ker verjamem, da ''za vsako težavo raste drevo''.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
