V preteklih tednih sem ugotovila, da ne sodim med tiste, ki so za vroče. Padca temperatur sem se razveselila. In proslavila tako, da sem obula svoje najljubše čevlje. Tiste, v katerih sem najhitejša in najbolj sproščena. Tekaške.
Še preden sem si zavezala vezalke na mojih najljubših čevljih, sem slišala vprašanje "zakaj greš tečt?" Nedavno sem se podobno spraševala tudi sama. Tek sem v preteklih mesecih opustila. Načrtno. Ugotovila sem namreč, da sem ga izbrala iz napačnih razlogov.
Med tekom nisem s telesom sodelovala, temveč sem skušala premagovati meje svoje telesne vzdržljivosti. In zniževati svojo telesno težo. Dober tek sem sčasoma povezovala le še s tekaško progo. Ne pa z obroki. S tekom nisem reševala svojih problemov, temveč sem pred njimi bežala. V stilu "ni problem v tebi, temveč v meni" sva se razšla. Ločitev je bila le začasna, saj sem vedela, da se bom vrnila. Pavza je bila potrebna in koristna. Vmes sem namreč premagovala drugačne ovire.
Pogosto sem pogledovala k svojim najljubšim čevljem, ki so bili na prisilnem dopustu v omari. Toda dokler nisem bila pripravljena, nisem podlegla skušnjavi. Včasih je smiselno nekaj prekiniti. Sploh, če te zgolj navidezno osrečuje. V resnici pa te obremenjuje. Vrednost teka sem spoznala, ko sem se mu odpovedala.
Pogrešala sem ga bolj kot sem pričakovala. In sem ga želela ponovno vključiti v moj vsakdan. Med tekom se v mojem telesu odvija divja zabava endorfinov. Ko tečem oživijo obrazi, ki jih že nekaj časa nisem videla. Odvijejo se zgodbe, ki sem jih pozabila. Pišejo se tiste, ki se še niso zgodile. In se verjetno nikoli ne bodo. Moja domišljija se med tekom razvija onkraj pričakovanega.
Med tekom moja čustva oživijo. Po dveh kilometrih je vsak sum o moji čustveni otopelosti ovržen. Ko tečem se pogosto smejim, včasih celo jočem. Ne glede na to, če "včasih tečem hit včasih pa počas'". In neodvisno od glasbene spremljave. Pogosto imam notranje dialoge z nepovabljenima spremljevalcema. Angelčkom in hudičkom, ki ju nosim na svojih ramenih. Še pogosteje imam notranje dialoge z ljudmi.
Predvsem s tistimi, ki me razjezijo. Med tekom moji problemi ne izginejo. Se pa zdijo nekoliko manjši. Z vsakim kilometrom namreč odložim kos prtljage. Kljub poskočnim refrenom med tekom zelo dobro slišim sebe. In si celo prisluhnem. Moja najljubša tekaška steza se nahaja v mestu, ki mu menda grozi popoln zlom. Kar verjetno ni naključje. Morda je lažje teči tam, kjer imaš občutek, da moraš nenehno pred nečim bežati. Po osmih kilometrih me na tekaški progi žal ne čaka več grafit pune te lajkam.
Lajkam pa sebe, ko tečem ob reki, ki sicer oddaja neprijetne vonjave. In s tem prijazno prikrije moje. Po osmih kilometrih namreč ne dišim po nobenem parfumu. Je pa moj vonj takrat verjetno precej izrazit in obstojen. Morda bi se lahko imenoval Chanel No. -5!? Tek imam preveč rada, da bi z njim nadaljevala iz napačnih razlogov. Je moje najljubše telesno in duševno očiščevalno sredstvo. Je odlična in brezplačna terapija. Nikdar nisem bila dobra v teku na kratke proge. Na dolge proge pa lahko tečem šele, ko sem pripravljena.
Spoznala sem, da brez teka lahko živim. Si pa tega ne želim. Ne zgodi se pogosto, da odkrijem ljubezen do nečesa kar me resnično osrečuje. In se ob tem potrdi splošno znano prepričanje, da so najboljše stvari brezplačne. Tek je zame (kot) ljubezen. Pomembno je, da se zgodi ob pravem času.
In zame je pravi trenutek nastopil, ko se nisem več spraševala zakaj tečem, temveč zakaj ne tečem.
Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com
