Povezanega človeka ne poganja travma ali bolečina (Sarabraj - Tjaši Artnik Knibbe)

29. 6. 2021
Deli
Povezanega človeka ne poganja travma ali bolečina (Sarabraj - Tjaši Artnik Knibbe) (foto: shutterstock)
shutterstock

Čas je, da se prebudimo in zavestno kolektivno dozorimo ter da zaživimo svojo brezmejnost, ki izvira iz ranljivih moči, v katerih se ustvarja naravni »super človek«, brez umetnih posegov.

Človek, ki je presegel svoje obrambne mehanizme, je na polno odprt svoji ustvarjalnosti in predan povezanosti z življenjem. Iz ljubezni do življenja in želje, da na plano privre resnica iz Zavesti se stke pogovor s Sarabraj, avtorico knjige RANLJIVA, učiteljico joge in zdravilko, ki živi na Nizozemskem, a je v srcu globoko povezana s Slovenijo in Balkanom, ki teče po njenih žilah. Naj se sliši glas iz prostora, kjer navzočnost Zavesti in Božje milosti spregovori iz srca v srce.

Živimo v času, ki bo zagotovo zapisan kot en od časov največjih izzivov v zgodovini človeštva. Na prvi pogled je videti kot nočna mora, v kateri smo se znašli kot statisti, ki nemočno opazujemo scenarij odvzemanja svobode - osnovnih človeških pravic (svobodno gibanje, socialni stiki, druženje, povezovanje, delo …) A ob bolj poglobljenem pogledu se zavemo, da nismo čisto brez moči in vpliva. Tako kot se sanjavec v lucidnih sanjah prebudi in prevzame vajeti sanjskega dogajanja v svoje roke, se lahko tudi mi prebudimo v zavedanje in prevzamemo vajeti življenja v svoje roke ter tvorno vplivamo na potek dogajanja. Življenje sedaj terja od nas, da prevzamemo odgovornost za to, kakšen svet soustvarjamo zase, za svoje otroke in prihodnje generacije in da presežemo trenutno cono udobja, v kateri nam »nevidne sile« postopoma, a sistematično jemljejo pravico do izbire. Zdaj ni čas, da tiščimo glavo v pesek. Čas je, da se prebudimo in zavestno kolektivno dozorimo ter da zaživimo svojo brezmejnost, ki izvira iz ranljivih moči, v katerih se ustvarja naravni »super človek«, brez umetnih posegov.

Mnoge je v teh časih strah ranljivosti svojega telesa. Kako ga doživljate vi?

Sama doživljam telo kot najbolj oprijemljiv, a vendar fluiden del uma – vsepovezano celoto. En neopisljivo zanimiv organizem-mikro sistem prepleta celic, misli, občutkov, mikroorganizmov, virusov, čustev, spominov, vzorcev, ki sobivajo sočasno v kolektivnem kot kozmičnem makro sistemu. Iz te široke perspektive opažam kako neverjetno vesolje je v resnici telo - mikro, a sočasno makro. Tako so meje misli o tem kaj še vse zmore v resnici brezmejne. Kar ima mejo je sistem vzorcev, ki jih še moramo kot celota-človeštvo predrugačiti in nato ponotranjiti v um-telo. In biti pri tem sočutno strpni in potrpežljivi. Želim si, da damo telesu in zavedanju o njem, v sodobnih dialogih dovolj prostora in da ne hitimo brezglavo v idejo o gensko modificiranem in digitalnem »superčloveku«, saj to v svojem bistvu že smo, superčlovek namreč. A je žeja nekaterih po tem, da nadvladajo Boga/Zavest v umu, neusahljiva in pripravljeni so v tem imenu žrtvovati marsikaj človečnega.

Kam bi pri vsem tem postavili strah pred smrtjo glede na to, da smo se v teh kriznih časih primorani z njo soočati?

S smrtjo ljubljenih se srečam večkrat in vsakič me nauči več o življenju. Neopisljive razsežnosti avtentičnosti, ki jih prebudi, potencial za odprto ter ranljivo ljubezen in spoznanje o transcendenci naše narave. Vse to mi podari soočanje s seboj ob umirajočih, ki jih neskončno ljubim. Iz teh izjemno bolečih izkušenj se naučim spoznavati, kaj bolečina pravzaprav sploh je in koliko moči zmorem, da jo ranljivo doživljam. Biti ranljiv in imeti moči, da se ne zapremo pred čutenjem, terja milost. Poseben dar, da ostanemo živi tudi, ko vsi notranji mehanizmi kontrole kričijo k temu, da se moramo zaščititi pred bolečino, otopiti. Ker ostanem odprta in ranljiva, s tem lažje privabim v svoje okolje ljudi, ki jih imam srčno rada, čustva doživljam veliko bolj barvito in ne živim več v ohromljajočem strahu pred svojo ranljivostjo. Ko se nato po vsem tem pred letom in pol hudo poškodujem, zdrobim koleno in za več kot pol leta ne morem normalno stopiti na nogo, lahko čutim kako veliko me naučijo spoznanja o minljivosti fizičnega, a večnosti duha. Tako se v mesecih hudih bolečin še bolj privijem k Bogu in se polnim v objemu zdravilne ljubezni, ki jo premore. V polju, ko se deli uma pomirijo in sliši glas biti, se globoko razvajam s svetlobo, ki jo pogum za ranljivost prinese. Ta dragocena izkušnja me nauči tako največ o ljubezni, ki nam je vedno na voljo, če se le zmoremo odpreti in popustiti oklep obramb. Gre pa v teh časih vso sočutje srca do vseh, ki jim je hudo. Ne morem dovolj poudariti, da kako zelo pomembno je sedaj za človeško vrsto, da izbere sočutje in ljubezen.

Omenite ranljivost. Nekaj kar bi želeli mnogi danes izbrisati kajne in zanikajo čase, v katerih smo se znašli?

Ko me je pred leti bit v globokih meditacijah opozorila na to, da prihaja sočasno z dvigom individualne in kolektivne zavesti tudi do neizogibne katarze ali do ognjenega očiščenja kot temu rečejo Hopi, sem prosila Boga za to, da gremo čez ta prehod z močjo razuma, ki bo povezan z bitjo ter odprtim srcem. Na katarzo v polarnem umu me je opozarjal že od otroštva tudi naš oče, neutrudni raziskovalec življenja. To notranjo deljenost in antagonistične sile lahko opazujemo tako v sodobni glasbi, filmih ter na splošno v umetnosti. Kot bi se deli, naše podosebnosti, med seboj borili in izgubili svoj harmonični center v biti. A upanje, da se to dogaja prav zato, da se ti deli razbremenijo generacijskih čustvenih in miselnih programov, ostaja. Da se brezpogojno zbližaš s svojo bitjo, razbremeniš svoj um čustvene ter miselne navlake, odpustiš, spustiš, dopustiš in prisluhneš tam v tišini svoje dragocene sredice Bogu-Zavesti. Ko berem te dni Biblijo opažam morje dragocenih paralel s tem svetom ljubezni, vrednot, sočutja, miline, integritete, avtentičnosti, ki jo odkrijem v doti naše biti. Živeti v skladu z njo ni vedno lahko, saj ko narediš napako takoj dobiš signal, da stopaš v napačno smer in tudi jasna navodila kako živeti v ravnovesju. Včasih to zgleda tako, da ti življenje vrže vabo, v katero ugrizneš in takoj veš s pomočjo čustev in občutij, da si skrenil. Nato se lahko poslužuješ orodij kot so samoanaliza, priznavanje svojih senc in odpuščanje teh, da lahko utrdiš svojo bit. Tako, da se delo ne konča enkrat, ko najdemo svojo resnico v objemu prisotnosti. Ob tem se mi zdi vredno tudi opozoriti na banalizacijo sodobne mantre živeti v trenutku. Ta se zreducira na užitkarstvo in odmik od odgovornosti od preteklih dejanj in modrosti, ki nam jih nosi ter aktivne vloge v prihodnosti in nekakšen nihilizem. Biti v Prisotnosti, o kateri pišem v Ranljivi, ne pomeni neodgovornosti do celote. V resnici si do celote še bolj odgovoren, saj čutiš namesto ujetosti v zadušene rane in deljeni um, globoko vsepovezanost. Iz narcistične poze se uspeš premakniti v sočutno doživljanje celote. Doživiš globok avtentičen preboj, satori osebnosti, ko v prisoten trenutek izgineš iz nevrotičnega uma, vseh njegovih delov. Meni preporod prinese ranljivi stik s smrtjo.

Torej kje smo danes kot celota?

Danes je prišlo globalno do resnih premikov in potrebno je držati dovolj odprto glavo in srce, da si priznamo v kako ranljivem položaju smo se znašli in si neutrudno zastavljati vprašanje kaj se sploh dogaja. Mene je prav ta odprtost v zadnjih letih odpeljala v svetove, ki jih prej nisem poznala in mi prinesla dragocenih uvidov. Sama si kot mnogi svobodno misleči upam zastaviti najbolj »zarotniška vprašanja« zato, da pridem do širine. In ta me vodi do zanimivih spoznanj, da smo v celi tej godlji še najmanj zarotniški razumni ljudje, ki imamo globok stik z življenjem, četudi nas na vseh koncih sveta cenzurirajo in obsojajo s teoretiki zarote. Sama se večkrat pošalim, da kot takšni ostajamo na nivoju teorij medtem, ko se pravi zarotniki, ki imajo v večinski lasti medije in drage agencije za upravljanje z javnostjo, ki nam pripisujejo ta naziv, v resnici praktiki zarot. Na tej točki se je vredno vprašati kdo so bili v zgodovini res najbolj pretkani zarotniki? In kakšne značajske lastnosti ima človek, ki ga modus operandi zarot privlači?

Kdo so ti ljudje?

Življenje me že več let kot laika uči o patoloških narcisih ter o sociopatiji, da lažje razumem kdo dirigira že dolgo ta svetovni ples in kako funkcionirajo. Od tega, da manipulirajo z javnostjo za normalnega človeka do nezamisljivih razsežnosti, do tega da ljudi med seboj delijo, nenehno uporabljajo laž, hodijo čez trupla za svoj uspeh, so izjemno inteligentni in polni intrig, ujeti v občutek grandioznosti in vsemogočnosti, odtujeni od notranjih doživljanj in močan občutek dolgočasja ter praznine kar nadomestijo s kompenzacijo aktivnosti navzven, prikrit globok sram, nikoli jim ni dovolj in ujeti so v občutke neskončne nevrednosti, ki pa jih skriva prefinjena maska karizme. Vendar če so prej oni nas spremljali v duhu »velikega brata« in želijo sedaj ta nadzor zaostriti z digitalizacijo naših umov in teles, se sedaj ta panoptikon obrača proti njim. Sedaj tudi mi vidimo njih, kar spreminja dinamiko kvantnega polja. To se mi zdi ključno pri tem kakšno realnost si bomo skupaj sedaj ustvarili. Brez osebnega stika z bitjo, iz tam rojenih jasnih vizij, aktivnega lokalnega in nato iz te stabilnosti globalnega povezovanja, sočutne etike in morale, osvobajanja medijev in uveljavljanja zavestnega prava, nas čaka nenavadna utopija, ki si je sama ne želim. Opažam pa, da sila sinhronicitete neverjetno ustvarjalno sedaj plete nove mreže v »živčnem sistemu« človeštva kot vsepovezanega organizma in ker ji brezpogojno zaupam, je sedaj tudi čas za čudenje in vznemirjenje ob podpori, ki smo je deležni. Ključno se mi zdi biti pri vsem tem strpni. Meni pomaga tudi vera v življenje, ki vedno stremi k harmoniji.

Kakšne spremembe se pripravljajo?

Trans-humanisti in taisti investitorji, ki so opustošili svet resursov, sedaj ponujajo digitalno revolucijo kot rešitev. Na Nizozemskem opažam velik pritisk v sistemu v smeri digitalizacije in tehnokracije. Kot primer lahko navedem npr. največjega trgovca v državi, ki je ravno sedaj, ko se mnogi bojijo za svoja delavna mesta, nadomestil večino svojih blagajničark s samopostrežnimi blagajnami, favorizira se brezgotovinsko plačevanje in podobna avtomatizacija se dogaja v distribucijskih centrih, zdravstvu, banke se zapirajo, pošt več ni, na komunikacijo s klicnim centrom ti odgovarja računalnik in brez sočutja silijo starejše v internetna poslovanja. S svojim osebnim zdravnikom že sedaj komuniciram preko aplikacije. Ljudje so brez težav v imenu udobja preselili svoje nakupe online. Tudi hrane. Podpirajo se velike korporacije, ki imajo tukaj povsem drugačne davčne pogoje od majhnih podjetnikov. Tem v času krize nezamisljivo za takšno demokracijo otežujejo preživetje. Evropska unija medtem spreminja zakone v prid dronov, da o vsiljenem 5G-ju sploh ne izgubljam besed. Sočasno nas privajajo v medijih na digitalno različico človeka pod pomenljivim imenom meta-človek. Čemu se mi zdi ime neprimerno? V svoji knjigi Meta človek, Paul Solomon piše o tem, kako postati boljši človek. Govori o meta človeku, ki je prerasel večinsko povprečnost, se odpovedal "cenjeni" vlogi žrtve in - zaživel. Zato se mi ime za sintetične digitalne »ljudi« ne zdi niti najmanj primerno. In to niso roboti z vedno bolj človeškim izgledom, ki tudi prihajajo na trg. To so »ljudje«, ki jih »rojeva« digitalni svet. Na eni strani nas propaganda sili v misel, da nas je preveč, na drugi se vsiljujejo v naš svet nove oblike neživljenja.

In se sočasno s tem jasno postaviti za svojo človečnost, za pravico do naravnega človeka in do duhovne biti?

Povezan človek, ki ga ne poganja po večini travma in bolečina, lahko svoje življenje živi za cilje, ki ga presegajo. Življenje nam sedaj z dvigom kolektivne zavesti pomaga skupno skočiti v razsvetljenje, česar se pa vladajoče milijarderske kaste zelo dobro zavedajo in to že zelo dolgo in ne bodo spustili z lahkoto vajeti. In prav digitalni svet, ki se nam ponuja kot igrica, s simpatičnimi ikonami, a nevarno namero, nas v resnici trenutno najbolj ogroža. V kombinaciji s sponzoriranimi raziskavami kognitivne znanosti, genskimi študijami, nevroznanostjo ter izjemno problematično nano ter bio tehnologijo, si lahko predstavljamo zakaj bi morali politika,mediji in civilna družba veliko več pozornosti nameniti temu, kako moralno in etično rešiti ta napovedani vozel moči in kontrole. Pred kratkim se udeležim konference WEDF (World Ethical Data Forum), kjer spregovorijo o potencialnih civilnih in političnih zlorabah umetne inteligence, ter možnosti etične uporabe teh novosti. Zavedati se moramo, da nas v digitalno revolucijo vabijo z normalizacijo nepovezanega in neosebnega stika, z močno propagando sintetičnega življenja, v tonih igrivosti ter zasvajajočimi socialnimi mediji. Mladi so njihov primarna ciljna populacija. S prehodom na digitalno šolanje, vpeljevanjem novih tehnologij v nadzor našega zdravja ter svobodnega premikanja po svetu, brezgotovinsko poslovanje, biometrični nadzor v imenu varnosti pred nevarnimi napadi iz okolice (teroristi, migranti) kdo pridobiva na moči? Mi vsekakor ne. Taisti ljudje dojamejo tudi to, da bo naravnih resursov za njihove neskončne apetite v fizičnem svetu kmalu zmanjkalo, zato sanjajo o digitalni realnosti, kjer bodo lahko razvili neskončnih možnosti digitalnih resursov. Resursi pa mi in naši podatki. Koncept, ki gre tudi meni zelo težko čez um, a intuicija mi pravi, da je vse smiselno povezano in zanje vse igra, monopoli. Če pogledamo iz pozicije zavesti in uma naj poudarim, da smo že globoko zarili v digitalni um.

Zato se mi zdi tako zelo pomembno v teh časih posvetiti svoj fokus primarno na jačanje biti in iz te jasno komunicirati, da si želimo živo realnost, ki bo polna sokov življenja, ne pa ugrabljenih umov. Sama upam na močno čustvo gnusa, ki nas bo jasno opomnil na to kaj je naravno in kaj ne in koliko drugega vnesti v svoj svet, da ne porušimo ravnovesja. Časi obrambnih mehanizmov so minili. Sedaj mora vsak potegniti na plano ves svoj sočuten potencial in o tej edinstveni resnici spregovoriti. In pa gojiti zavedanje, da smo v iskanju ljubezni in ranah tako zelo podobni. Preseči moramo že enkrat za vselej ponotranjeno narcistično mantro: » Deli in vladaj«. Dovolj je bilo zla v imenu umetne ločenosti.

Kaj pa vsa sladkobnost besed o enotnosti, o dobrem za družbo, o solidarnosti?

Globalisti govorijo zavajajoče kot morske deklice z naracijo enosti, enotnosti, celovitosti, ki pa nosi v sebi močan naboj deljenja. Prav zanimivo mi je iz duhovne perspektive celovitosti in Enosti v Bogu opazovati kako se sedaj ta naša naravna tendenca k skupnosti in enosti izkorišča. Naj poudarim, da Enost ne pomeni ena velika juha konformizma, ampak opolnomočenje v sebi in z življenjem povezanih posameznikov, ki nosijo svoje edinstvene darove biti nazaj v bogato, svobodno skupnost, ki tako raste v naravnih ritmih. Tam v biti je etika zelo močna regulativa, ki nas naravno vodi v harmonijo človeškega sistema kot celote. Ta pa sočasno bije v enem s stvarstvom.

Kam in kako?

Nujno se mi zdi v teh časih obdržati kot družba posameznikov fokus na skupne vrednote in se tako ogniti kaosu, ki lahko sicer nastopi. Pomembno je ostajati v nevtralnem polju, si za različne odločitve ne soditi, saj imamo ljudje za seboj edinstveno zgodovino in nima smisla egocentrično soditi sveta po sebi, gojimo humor tudi, ko nam je hudo, sprašujmo bit za oporo, jasne vizije in rešitve, združujmo se v viharjenjih možganov ter srca. Naj ta močno postavljena energija preplavi svet manipulacij in strahu.

Zatekanje v naravo se mi zdi tudi izjemno dragoceno, ker nas opominja, da smo poleg umskega sistema tudi del širšega kozmičnega resničnosti. To nas lahko zelo globoko pomiri in širi kontekst našega delovanja. In pa da se borimo za naravno življenje, za svobodo izbire, za človeško bit. Da vsak doda svoj del modrosti v dialog in da gradimo svoje vizije. Da se pogumni politiki, strokovnjaki in novinarji povežejo in nam pomagajo razumeti kaj se pravzaprav dogaja. Povprečen človek, ki si želi poskrbeti za svojo družino, pošteno delati in živeti polno življenje teh stvari žal ne pozna. Zato potrebujemo strokovnjake, da nam pomagajo. Kaj ti bo ves denar, ko pa nekje v svoji vesti veš, da škoduje s svojim delovanjem človeštvu. V teh časih se moramo nenehno spraševati po vesti, o kateri piše briljanten Viktor Frankl. Naučiti bi se morali od malih nog o tem kakšne so pasti odvisnosti od igric, socialnih medijev in denarja, kako vse te informacije spreminjajo naše možgane in vedenje, kakšno moč ima propaganda in kdo ima v lasti medije, prehranske verige, farmacijo in banke. In ali tem ljudem lahko zaupamo svoje življenje? Skratka na eni strani kritično zavedanje, na drugi pa zavestne in močne etične regulative, ker žal niso še vsi zreli za delovanje po vesti. Digitalizacija in prav tako genska mešetarjenja, ki se nevarno povezujeta, ne bi smeli biti prepuščeni zgolj kapitalu, saj nas pelje v takšni obliki v pogubo. Menim tudi to, da bi morali graditi močne in ustvarjalne lokalne ekonomije in skupnosti, transparentne in veliko bolj preproste, človeške načine blagovne izmenjave. Samooskrba, naravni turizem, obrtništvo, družinska podjetja, kmetje, rokodelci, sobivanjske skupnosti. Slovenija ima v tem smislu izjemno veliko resursov, sposobne ljudi, obrtniške korenine in ljudi, ki se znajo povezati. Ideja o ločenosti nam je vsiljena od zunaj. Kot nekakšen strup, ki megli ume. Življenje v tujini ti da v tem smislu bolj neobremenjen pogled. Upanje mi pa daje opazovanje realnosti onkraj medijev, ki jih že zelo dolgo več ne jemljem kot edini vir informacij. Opazujem teren, ljudi, naravo. In opazujem kako se intuitivno povezujemo onkraj sistema, ki nas sedaj ogroža. Kot bi gradili nekakšno paralelno realnost.

Kako najti stik z notranjo modrostjo v poplavi informacij?

Da izbirate vi informacije in ne one vas. Pomembno se mi zdi tudi uravnavanje količino informacij, ki jih ta svet uma sedaj melje in proizvaja ter jih redno harmonizirati z meditacijo, dihom, čuječim opazovanjem narave. Sama se mečem v ledeno mrzlo severno morje, veliko se sprehajam po krasnih sipinah in redno opominjam na hvaležnost za to kar imam. To me miri. Z možem živiva že dlje zelo skromno, kupujeva neposredno pri kmetih, iščeva sedaj možnosti, da si v vrtu urediva dostop do vode, zbirava semena, se učiva o predelavi hrane. Sanjava pa kot mnogi o umiku iz tega ponorelega sveta, a čutim da sedaj potrebuje najino moč in svetlobo in naju umik ne bi izpopolnil. Veliko plemenitih poznanstev se rojeva v teh časih. Čebelice istega roja spontano hodimo vkup. S svojim ustvarjanjem kot pisec, učiteljica joge in meditacij ter individualnim delom z ljudmi, vzpostavljam sedaj svoje delo online in opažam tudi prednosti tega, saj se lahko tako povezujem z domovino. Tako, da nisem povsem proti digitalnim novostim, le menim da mora biti tehnologija naša opora ne pa zanka okoli vratu. Linija je žal zelo tanka.

Kako doživljate Slovenijo?

V Slovenji smo še zelo povezani z zemljo, med seboj in srcem in to naj bo izhodišče. Moramo se sedaj podučiti o omenjenih temah in se civilno bolj aktivno vključevati. Vsak po svojih močeh, a v skupno dobro. Naj nas ti časi povežejo na načine kot še nikoli in ne razdvajajo. Slovenijo njene ljudi in vsak košček njene zemlje imam neizmerno rada. In naj bo jasno, da sama nisem politično opredeljena, saj sem za kaj takšnega preveč samosvoja in če že je avtoriteta, ki ji zaupam, je to bil naš pokojni oče ter Bog/Zavest osvobojena oblik, form in človeških manipulacij. Inteligenca, ki jo sije v razum je brezmejna in vodi v harmonijo za celoto.

Zelo zahtevni časi, ki kličejo po zgodovinski moči torej.

Odkrivajmo brezkompromisno resnico, tisto v sebi in tisto, ki jo zrcalimo v skupno. Človek nosi v sebi tako veliko zakladov, da ne potrebuje digitalnih projekcij svoje razsvetljene različice. Dajmo si priložnost v teh notranjih raziskovanjih. Dajmo si roko in ljubečo podporo v tem blagoslovljenem pohodu v svoje srce. Včasih biti odprt do življenja ni lahko, saj smo mnogi ranjeni. A dajmo sedaj en drugemu popivnati čelo, ko nam je hudo, delimo dobro med seboj, ne spregledamo se v pomanjkanju, povezujemo se intimneje kot kadarkoli prej. Naj bo ta kriza v resnici priložnost za pogum za avtentično družbo, v kateri se bomo kot feniks rojevali iz pepela preteklih travm. Zmoremo, znamo in v tem nismo sami. Podpira nas celotno stvarstvo, ki nas tako globoko ljubi. Tako zelo globoko ljubi. Čaka le na trenutek, ko bomo poklicali to ljubezen vase in na pogum, da sprejmemo svojo moč in pokončno zakorakamo v svetlo prihodnost. Verjamem v nas. Smo dežela s svojo dragoceno kulturo in s svojim edinstvenim jezikom. V sebi imamo izjemno genetiko in v nas se pretaka prvobitna moč narave, stik ki ga nismo izgubili. Življenje nas vabi, da sedaj dokončno odklenemo svoj um in srce. Veste denar ni sveta vladar. Srčnost, živost, odprtost in ljubezen ga v resnici vodijo. Tudi takrat, ko se človek izgubi v iskanju le teh. Še najbolj trdovraten sociopat si v svoji globoki praznoti, ki jo kompenzira z materijo in nadvlado, želi čutiti okuse živosti, ki pripada po božji milosti ranljivim.

Kako lahko sledimo vašemu delu?

V kratkem bom v sodelovanju s podjetjem Audibook.si izdala zvočno različico svoje knjižne uspešnice Ranljiva. V lanskem letu jo v e- obliki podarim Sloveniji preko Biblosa in sistema slovenskih knjižnic v brezplačno branje, na voljo je pa tudi še nekaj izvodov tiskane izvedbe. Knjiga je osebna izpoved preporoda iz nemoči v svojost. S Slovenijo sodelujem preko interneta in uporabljam nove tehnologije v dobro, v obliki delavnic in za globoko individualno delo. Pomagam ljudem razbremeniti um teže zgodovinskih čustvenih in miselnih bremen, slišati glas svoje biti in se povezati še globlje z Bogom/Zavestjo. Nenavadna vloga za nekdanjo novinarko in športnico, a ko te pokliče božanski glas, je klic v srcu neustavljiv.

Sarabraj spremljajte na www.iskriv.si

Spraševala je: Mirela Smajić

Preberite še:

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"