Kristina De Ventus: Življenje kot ples

Ples brez forme (Ishmech), ki je spontano naravno gibanje telesa, nam pomaga, da umirimo svoj um, in ko smo dovolj energetsko čisti oziroma pretočni, prepoznamo univerzalni tok, lahko mu sledimo in najdemo resnično srečo v sebi," pravi še ne štirideset­letna plesna pedagoginja in tenerka plesa brez forme Kristina De Ventus.

"Šele ko ni misli in besed, je ples zares razumljiv. Takrat se harmonija univerzuma preseli v nas, v naše srce. Izžarevamo življenje. Postanemo radoživi otroci v telesu odraslega."

Strma pot navzgor

Šolanju klasičnega baleta, moderne plesne tehnike Horton, floor barrea, modern jazza, Cunnighama in sodobnih plesnih sintez je Kristina De Ventus dodala vrhunec, šolanje v Alvin Ailey American Dance Centre v New Yorku in nastop v koreografiji Memoria s člani AAAD Theatre pod vodstvom Judith Jamison.

Plesalko zmagovalne skupinske koreografije na svetovnem prvenstvu v show plesih in štirikratno državno prvakinjo v show plesih v parih je po končani srednji baletni šoli plesna pot ponesla na londonsko akademijo Laban Dance Academy in v Slovenski plesni projekt pod vodstvom francoskega koreografa Freda Lasserrea, s katerim je kot solistka v vseh njegovih koreografijah okusila odre doma, v Italiji, na Češkem, v Franciji in na Guadeloupu.

Bila je solistka v predstavah čilske prima balerine Maritze Galaz, za katero pravi, da ji je v času njene plesne kariere približala čutenje in ji predala ženski subtilni del gibanja.

Ves čas jo je podpirala in ji pokazala bistvo klasičnega baleta, kot so ga plesali Ana Pavlova, Vaclav Nižinski in Natalija Makarova. Sodelovala je s številnimi priznanimi slovenskimi koreografi.

Kot plesalka in koreografinja je bila dejavna v gala večerih novih baletnih koreografij na slovensko glasbo Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Bila je predsednica Društva modernih umetnosti in soustanoviteljica Plesnega centra Ljubljana. Pod njegovim umetniškim vodstvom je deloval tudi Slovenski plesni projekt II, ki ga je ustanovila za mlade nadarjene plesalce.

Boleča diktatura forme

Na videz je bil to zanjo čas velikih uspehov, čeprav je notranje bitje v njej pogosto jokalo od bolečine.

"Večkrat sem solzna sedela v kadi tople vode, v kateri sem raztopila aspirin, da sem se vsaj malo spočila. Moja stopala so se večkrat s krvavimi žulji dotikala odrov, nastopi z virozami, vnetji, bolečinami v kosteh in mišicah so bili nekaj vsakdanjega. Na obrazu pa nasmešek, saj si nisem smela dovoliti, da bi za to kdo vedel. Za vlogo plesalke, za katero so me izbrali med dobrimi sto kandidatkami, sem trdo garala in zavedala sem se, da ne smem popustiti niti za milimeter, saj druge komaj čakajo, da me nadomestijo. Hladne dvorane, podtikanja in nevoščljivost soplesalcev, zahteve koreografov, dnevno ponavljanje istih gibov, ki še čez leta niso zadovoljili njihovih pričakovanj, sem prenašala tiho. Vendar je v meni vse bolj naraščalo hrepenenje po osvoboditvi, po popolni svobodi."

Hotela je nazaj k občutku, ko jo je kot triletno deklico zvok vetra ponesel v ples. Šumel je in zavijal kot strune. Odprla je usta in se z njim igrala, skupaj sta ustvarjala zvoke. Veter ji je kuštral lase in jo božal s svojo sapo.

"Vame je vstopil skozi usta in se razplesal po vsem telesu. Naslonila sem se nanj, kot se danes naslonim na glasbo, ki me ponese v ples življenja. Zdaj razumem, da je ples življenje, da vse vesolje vibrira v radostnem plesu, ki ga današnji sodobni človek zaradi ločenosti od narave, torej od sebe, ne zaznava več. Kako absurdno je, da ga kot profesionalna plesalka tudi jaz nisem. Pravzaprav sem bila živa le navidezno. Svet v meni je bil mrtev. Robotski. Nenehno ponavljanje istih gibov po navodilih drugih. Lastna neizprosnost pri doseganju tehnične dovršenosti. Življenje v prepričanju, da je telo inštrument, ki ga z urami in urami napornega treninga lahko pripraviš do skoraj nemogočega. Kot poklicna plesalka se nisem imela priložnosti spoznati in plesati sebe, kot to počnem danes."

Danes lahko neprekinjeno pleše ure, dneve, tedne. Ko začne, nima potrebe, da bi se ustavila. Telo je ne boli več in ne čuti utrujenosti. Da bi plesala, ne potrebuje ure ali dveh ogrevanja kot včasih. Ogreje jo glasba, ki jo spusti v telo.

"Telo se segreva sproti in ne ustvarja gibov, ki bi ga lahko poškodovali. Človeško telo premore vrhunsko inteligenco, če mu to seveda dopustimo in ne mislimo namesto njega," je prepričana.

Usodno naključje in kaos prehoda

Kristina verjame, da za vsakim naključjem v življenju stoji načrt. Zato se je tudi njeno srečanje z Bodinom, avtorjem tehnike plesa brez forme, na eni izmed delavnic društva Bindu moralo zgoditi.

"Pred tremi leti sem bila utrujena od življenja in trpljenja po napornih treningih, nezadovoljna s sabo in v stalnem iskanju nečesa, kar bi me izpolnilo, da bi našla ljubezen v srcu in mir v glavi. Za ples brez forme (ishmech) sem izvedela od znanca in Bodin je bil prvi človek v življenju, ki sem mu zares zaupala. Takrat si seveda nisem niti predstavljala, da se je skozi to metodo zame začela nova boleča pot osvobajanja od vsega, za kar sem si ves čas svojega zavestnega obstoja tako zelo prizadevala. A bilo je neizogibno. Vse staro je moralo umreti, znebiti sem se morala nakopičene žalosti. Zdaj na to gledam kot na veliko darilo življenja in sem hvaležna."

Kaj je bilo pri prehodu iz forme v svobodo najtežje? "Pozabiti na naučene gibe, ki jih je znalo telo. Ni mi uspelo začutiti glasbe in se ji predati, ker se je vseskozi vmešavalo moje prejšnje znanje o plesu. Telo je bilo zmedeno. Znebiti sem se morala navade, da nisem iskala v spominu znanih gibov in dovoliti telesu svobodo, da poišče nove, vedno drugačne. Če zdaj tu in tam uporabim gib, ki ga znam od prej, je to samodejno. Tako hoče telo. Ne odločim se, da bom načrtno dvignila nogo. Spomnim se kaotičnih trenutkov prehajanja iz forme v neformo, ko se še nisem povsem znebila starega, novo pa je bilo šele v obrisih. Nisem znala združiti glasbe in telesa; čutila sem energijo, ki me je sicer prevzela, vendar glasbe nisem zares spustila vase in se nanjo naslonila, da bi me peljala v ples trenutka. Šele to prinese užitek gibanja."

Predaja in prebujenje v življenje

Da je bila popolna predaja zanjo preboj, med pogovorom omeni večkrat. S predajo je namreč zapustila pot bojevnice in izbrala pot srca. Pravi, da se je njena predaja glasbi začela najprej z razumevanjem, kaj sploh je predaja.

Včasih jo je povezovala z občutkom užitka med plesanjem, ko jo je odneslo nekam, kjer se je počutila lepo. Borila se je, da bi ga dosegla. V ishmechu borba odpade, sprejmeš se takega, kot si.

Ko zaslišiš glasbo, jo preprosto spustiš vase in ji dovoliš, da naredi s tabo, kar želi. Kot plesalec izgineš. Ostane le ples in zavedanje vsega, kar se dogaja tisti trenutek. Ne gre za trans.

Počasi se je v njej prebujalo življenje. Po dolgi zimi je končno prišla otoplitev. Odprla je določene energetske centre, ki so bili prej zablokirani. Z določenimi vajami je razvila čutenje, izostrila čutila, spremenile so se ji mišice in telo. Treningi plesa pod mentorstvom Bodina v blatu, ponoči, v mesečini, na pesku, v vodi, v vetru in na žerjavici so jo pripeljali nazaj k sebi, v srce tišine, k resnici.

Po treh dneh in nočeh neprekinjenega plesa na vetru je spet doživela trenutek, ko je kot triletna deklica postala ples vetra. Končno je bila spet doma.

"Šele zdaj zares plešem, moje telo hkrati prevzamejo vsa glasbila v glasbi, tudi če jih je deset ali dvajset. Ne izločam več posameznih zvokov oz. vodilnih melodij, po katerih sem plesala prej, ker telo samo ve, kako mora. Kot plesalka se v to ne vmešavam. Moje telo se prvič odziva na glasbo, prej sem plesala po glasbi. Nisem je tako slišala in čutila. Nisem je vzela v srce. Nisem počakala, da pride do mene, saj me nihče nikoli ni vprašal, kje čutim glasbo. Ko plešem brez vnaprej določene koreografije, postanem tekoče, prelivajoče se stanje, ki me vodi iz trenutka v trenutek, iz občutka v občutek. To je pravzaprav stanje popolne pozornosti, ko odvržeš vsako misel in samo obstajaš, popolnoma nevpleten, zgolj priča. To je zlitje plešočega s plesom, onkraj uma. Vrnitev k sebi."

Dajanje

Zato tako neizmerno uživa na plesnih delavnicah, ki jih že nekaj časa vodi kot prva trenerka plesa brez forme. Njena spoznanja, ki jih želi deliti med ljudi, ne prihajajo iz naučenega znanja, temveč iz izkušnje notranje spremembe, čutenja in razumevanja globine lastnega telesa. Prepričana je, da lahko, šele ko nekaj doživiš in to zavestno razumeš, predajaš naprej.

Ljudje v današnjem stresnem življenjskem tempu skoraj ne čutijo več. Njeno poslanstvo je torej nedvoumno: preko glasbe in plesa z lastnim vzgledom pomagati ljudem k sproščenosti, čutenju, življenjski radosti.

"Človek, ki ne čuti glasbe, je mrtev. Zvok odpre zaprtost v človeku, ga zbudi in telo se nanj odzove. Telo, ki sprejme glasbo v srce, sprosti ogromno količino energije, poveča se gibljivost in vzpostavi se ravnovesje telesa in duha. Ob rednih treningih plesa brez forme telo pridobi nazaj svojo inteligenco, začne se gibati na njemu lasten slog, telesne anomalije sčasoma izginejo. To je le en izmed učinkov, ki jih prinaša ta plesna metoda na telesni ravni.

Sicer pa vpliva na vse ravni našega bivanja, če se je človek le pripravljen dovolj odpreti." In kako zdaj na njen ples in na njeno osebno preobrazbo gledajo profesionalni kolegi?  "Ljudje, ki me poznajo dve desetletji, sprašujejo, kaj se je zgodilo z mano, da sem drugačna, nežna, da žarim, da imam mehek obraz, krhke roke, pa sem vseeno videti močna. Tu in tam me kdo vpraša, ali bi spet lahko plesala formo. Odvrnem, da si jo je telo zapomnilo in če hočem, jo lahko odplešem. Nikoli več pa ne bi v formi plesala enako. Poti nazaj ni."

Vesna Fister, fotografije: Helena Krmelj

 Kristino De Ventus bomo gostili tudi na zimskem Sensa vikendu v Portorožu

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj