Kritika: Jo znamo dati in sprejeti?

V medčloveških odnosih je kritika neizogibna. Večina nas je imela s kritičnimi komentarji na svoj račun slabe izkušnje, mnogi pa so s svojimi pripombami izzvali prepir ali si nakopali sovražnike. To je na lastni koži občutila tudi profesorica Marjana.

"Patetično in utrudljivo. S temi besedami je mentorica ocenila prvo različico moje diplomske naloge s področja književnosti," pravi 34-letna profesorica.

"Nikoli ne bom pozabila sramu in jeze, ki sta me prevzela, ko sem slišala to kritiko, ki se mi je seveda zdela povsem neupravičena. Kljub temu sem se pri drugi različici bolj potrudila. Boljša je bila tako po mojih kot po njenih merilih."

Deset let pozneje se je Marjana znašla v čevljih kritika.

"Na seminarju sem precej neuvidevno izrazila svoje mnenje o delu neke študentke. Bila je tako užaljena, da mi je zagrozila s telesnim napadom. Seveda nisem hotela biti nesramna, niti se nisem zavedala, da govorim v takšnem tonu."

Večini je kritiko težko dati ali sprejeti, ne da bi vpletla negativna čustva. Ko nas kritizirajo, nam je neprijetno, pri osebi, ki jo kritiziramo sami, vzbudimo odpor, nekdo, ki je preveč uvideven, pa kritike ne bo nikoli izustil, ker je prepričan, da bo s tem nekoga užalil.

Toda kritiziramo lahko tudi diskretno in nevsiljivo, tako da druga stran dobro sprejme kritiko. Od vsega je kritiko najbolje predstaviti kot pozitiven predlog.

Kaj nas pri kritiki moti?

Zakaj kritika boli tudi takrat, ko je dobronamerna? Zakaj je ljudje preprosto ne sprejmejo kot nekaj, iz česar se lahko učijo ali z njo celo izboljšajo sami sebe? Ali pa vsaj kot iskren poskus pomoči?

Kritika nam pripoveduje, da smo nekje naredili napako, šepeče, da bomo morda občutili njene posledice, in nam osvetli drugo stran: kritika, ki ga postavi v vlogo možnega sovražnika. Zakoreninjeno je namreč mišljenje, da so prijatelji drug do drugega tolerantni in uvidevni.

Kritika je nezaželena tudi zato, ker od nas terja neko spremembo ali prilagoditev – napor, ki pa je le redko dobrodošel.

Med razlogi, zaradi katerih ne bomo navdušeni niti nad dobronamerno kritiko, sta ton in izbor besed. Če je v enem od obeh zaznati le kanček grobosti, bo kritika doživeta kot napad. Podobne posledice lahko izzove tudi govorica telesa, ki vsebuje sporočilo premoči. Nihče namreč ne mara občutkov podrejenosti.

Kritika je še posebno zoprna, če je izražena tako, da leti na osebo, ne na njena dejanja ali ravnanja. Povedano z drugimi besedami bo kritika, ki bo zajemala posameznika kot celoto, sprejeta veliko slabše od kritike, ki bo omejena na neko napako.

V trenutku, ko bo druga stran zaslutila, da je kritika osebna, bo zavzela obrambni položaj in preslišala koristne informacije.

Očitek: "Ti si slab programer," bo imel veliko slabši učinek od pripombe: "Del programa bi lahko naredil bolje."

S prvim stavkom damo človeku misliti, da je slab v tistem, kar dela, drugi pa se nanaša le na del njegovega ravnanja, zato ga je lažje sprejeti.

Na globlji ravni je v jedru našega zavračanja kritike strah pred zavrnitvijo in izolacijo. Kritika, ki smo je deležni v službi, v športnem klubu ali v zvezi, izzove strah, da nismo dovolj dobri za skupnost, katere del smo, in da nas bodo iz nje izločili. Kritika nam lahko celo vcepi prepričanje, da se v skupnost ne bomo mogli nikoli vklopiti.

Slabo prenašanje kritike je globoko vrezano v možganske vijuge. Obstajajo celo dokazi, da so naši možgani bolj občutljivi na negativne kot na pozitivne dražljaje.

Pred 15 leti so raziskave na Univerzi v Chicagu pokazale, da se človeški možgani intenzivneje odzovejo na grožnjo denarne izgube kot na verjetnost dobitka v enaki vsoti.

Neka druga raziskava je pokazala, da pri ocenjevanju ljudi večjo pomembnost pripisujemo njihovim pomanjkljivostim kot prednostim. Ta negativna pristranskost, kakor so jo poimenovali strokovnjaki, deloma pojasni, zakaj kritiko tako slabo sprejemamo. Po drugi strani nas občutljivost na kritiko kdaj pa kdaj pripelje tudi do tega, da jo vidimo tam, kjer je sploh ni.

Negativna pristranskost resno najeda našo spodobnost, da iz kritike potegnemo nauk.

"Po prvih šestih mesecih v novi službi mi je moj nadrejeni poslal dopis, v katerem je izrazil nezadovoljstvo nad mojim delom, vendar me ni odpustil. Sprva me je vsebina dopisa zelo razjezila, v nekaj tednih, ki so sledili, pa sem v njem prepoznal koristne nasvete in niz pohval na račun mojih sposobnosti," pripoveduje Marko, ki dela v marketingu.

Njegovo negativno doživetje dobronamerne kritike ni nič nenavadnega. Ker na kritike nismo navajeni, jih ne znamo ne dajati ne prejemati, obenem pa slabo dojemamo, kako kritike prenašajo drugi. Prav zaradi povedanega je neprijetno pripombo zelo težko podati sprejemljivo.

Širok spekter motivov

Če si podrobneje ogledamo motive, zaradi katerih kritiziramo, takoj opazimo, da jih nekaj izstopa.

Pogost je motiv, da želimo nekomu pomagati, da se poboljša – največkrat nekomu, ki ga imamo radi. To je najbolj plemenita oblika kritike, a je prav tako lahko neprijetna za obe strani.

Drug motiv je napeljevanje nekoga k temu, da nekaj spremeni, ne glede na to, ali je ta sprememba zanj ugodna ali ne. Zaradi tega kritiziramo natakarja, kuharja ali krojača in pošiljamo pisma urednici televizijskega programa.

Prejemnik kritike je ponavadi nekdo, ki nam prodaja svoje storitve ali izdelke. Včasih kritiziramo, da bi podaljšali razpravo ali jo naredili zanimivejšo. Morda želimo pokazati, da se nekdo moti, in ga spodbuditi, da nam ponudi močnejše argumente ali ga česa naučiti.

Na žalost so nekateri motivi za kritiziranje manj plemeniti. En od njih je žaljenje nekoga, ki nam ni všeč, ali pa je v preteklosti užalil nas. Takšna kritika je razdiralna. Zgodi se tudi, da imamo slab dan in se s kritiko znesemo nad tistim, ki ga imamo v danem trenutku pri roki. Nekateri druge kritizirajo pod pretvezo razprave, da bi nahranili svoj ego in izpadli pomembni.

Preden izustite kritiko, ocenite, od kod izvira. Če kritizirate na podlagi slabih motivov, s tem ne boste le prizadeli drugih, temveč tudi škodovali svojemu ugledu. Slednji bo z vsako neutemeljeno kritiko slabši.

Če so vaši vzgibi pošteni, bi se lahko naučili kritizirati nežneje in učinkoviteje. Kritiziranje z namenom, da bi nekoga spodbudili k poboljšanju, ali zato, da bi se razvila vznemirljiva razprava, sta sprejemljiva razloga. Preostane nam le še, da ugotovimo, kako bi to naredili tako, da bi bilo za drugo stran čim manj boleče.

Kdo je vaša tarča?

Treba je upoštevati, na koga kritika leti. Različni tipi osebnosti se na kritiko različno odzivajo. Občutljivim, vase zaprtim in depresivnim ljudem kritika najeda samospoštovanje. Domišljavci kritiko doživljajo kot napad na njihovo osebnost.

S posebej občutljivimi ljudmi bodite zelo nežni, od narcisov pa že vnaprej pričakujte sovražen odziv. Domišljavi ljudje kritike sploh ne znajo sprejeti. Izhajajo iz predpostavke, da imajo prav, in tudi če le zaslutijo, da morda nimajo, to kategorično zanikajo.

Tak duševni sestav je težko spremeniti, zato so poskusi v tej smeri večinoma obsojeni na neuspeh. Nasprotno od domišljavih in ranljivih so nekateri ljudje odprti za kritiko in za pohvale. Ti redki posamezniki svoje sposobnosti dojemajo kot nekaj spremenljivega in prilagodljivega in pretehtajo vse komentarje, ki se navezujejo na njihovo morebitno izboljšanje.

Ne glede na to, kdaj nas ujame, nas kritika, vsaj na prvi mah, ponavadi prisili, da zavzamemo obrambni položaj. Od sebe ali svojih sogovornikov tako ob soočenju s kritiko ne pričakujte ravnodušja ali celo veselja.

Če ste vi tarča kritike, globoko dihajte, sprostite mišice in poskušajte čim manj govoriti. Prisluhnite in skušajte objektivno oceniti, ali katera od pripomb drži. Če menite, da nobena ni utemeljena, odziv prilagodite statusu, ki ga imate v razmerju s kritikom (delodajalec, učitelj, starš).

Odzovite se umirjeno, ne konfliktno. Počakajte nekaj dni, da učinek negativne pristranskosti izgine. Morda boste v tem času ugotovili, da je kritika le imela smisel.

Čeprav je kritika široko osovražena, je nujna za izboljšave in napredek na večini življenjskih področij. Učenje v veliki meri temelji na prepoznavanju in popravljanju napak, ker pa smo se z njimi pogosto nesposobni ali nepripravljeni soočiti, smo v tem pogledu odvisni od drugih.

Iz komentarjev drugih, tudi če so ti za nas neprijetni, moramo izvleči koristne informacije in jih uporabiti za lastno dobrobit. Dobrobit drugega je obenem tisto, kar moramo imeti v mislih, kadar kritiziramo sami.

Ozren Podnar, fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj