Kriva, da živi

Zelo krut naslov današnje teme, kajne. Pa vendarle se prenekatera ženska, tudi moški počutijo tako; krive, krivega, da sploh živijo. Koliko bolečine v sebi nosi ta stavek, ki je verjetno eden izmed najbolj bolečih nasploh, si je težko predstavljati, kaj šele živeti z njegovo težo.

Kriva, da živi (foto: Shutterstock) Shutterstock
1. 8. 2012

Ta stavek sem v enem dnevu slišala kar dvakrat, zato se mi je zelo usedel nekam v možgane in me spodbudil, da nekaj napišem na to temo. Prvič od gospe v zrelih letih, ki se počuti krivo, da sploh živi, in drugič od mladostnice, katere mama je izrekla besede, da ji je žal, da jo je rodila.

Dve ženski, hčerki neke mame, pa vendar enaka bolečina. Dve nesočutni mami, tako zelo izgubljeni v svojem svetu, da sploh ne zmoreta biti dobri mami, ampak zgolj podivjani ženski.

In ravno zaradi izgubljenosti in podivjanosti mam v lastnem kaotičnem svetu, ki je mnogokrat polno nasilja in travm, otrok postane nedolžna žrtev, ki živi z bolečino, ki ga zaznamuje za vse življenje.

Maminih besed in občutkov si ne zna razložiti. Prav tako pa živi tudi v upanju, da se bo mama nekoč spremenila, opazila njegove dobre lastnosti, sposobnosti in spretnosti, napredek in talente, jih pohvalila in sprevidela, da je bila temu otroku narejena velika krivica. Upa tudi na iskrena opravičila, ki naj bi izhajala iz spoznanja, da je bila mamina vzgoja v marsičem zgrešena in slaba. Pa mnogokrat spozna, da pričakuje oziroma upa na nemogoče.

Gospa v zrelih letih,

že prej omenjena, se težko sprijazni z idejo, da mama ni pripravljena spremeniti odnosa do nje, saj se je rodila nezaželena, ob nepravem času, nepravega spola, z nepravim značajem. To jo je zaznamovalo za vse življenje.

Še danes verjame, da je resnično kriva, da se je rodila in da živi. Popolnoma je posvojila mamine besede njene ničvrednosti in zavrženosti in jih vzela za težko izpodbitno resnico. Na teh besedah si je zgradila tudi samopodobo – predvsem čustveno in telesno.

Spoznala je, da je edino, kar je v njeni moči, da ona spremeni odnos do sebe in nato do svoje mame. Da se je iz grdega račka, za katerega je bila označena v družini, spremenila v laboda, da si lahko da iskreno priznanje, da je uspešna ženska, ljubeča žena in mama, da ji to priznanje lahko da tudi partner, da ta občutek dobi od lastnih otrok.

Bolečina seveda ostaja, saj hrepeni po besedah, ki prihajajo iz maminih ust in ki bi imele največjo težo. Ko resnično lahko začuti sebe in vse krivice, nasilje in tegobe, ki so se ji zgodile, bo počasi začela spreminjati tudi odnos do svoje mame. Lažje se bo vračala k njej domov in previdno nakazovala, kje jo boli duša ter zakaj. Odhajala bo z olajšanjem in razbremenitvijo.

Mladostnica,

ki si svojo samopodobo in identiteto šele gradi in ki od mame sliši, da ji je žal, da jo je rodila, čuti eno samo nepojmljivo bolečino, ki jo prejme od osebe, ki bi jo morala na svetu najbolj čutiti, razumeti in biti sočutna do nje, in to v obdobju, ko jo najbolj potrebuje.

Deležna pa je ravno obratnega – nesočutja in nerazumevanja. Tako se mama in hči zapletata v neskončne konflikte, kjer mama svojo lastno bolečino, ki si je ne more priznati, preslika na svojo hčerko, ki je njena žrtev, hčerka pa s tem bremenom živi, vtisne se celo v njeno samopodobo. Mamino vedenje ji ostane uganka, mamine besede pa nepojmljiva bolečina in žalost.

Ženske, katerim je bilo izrečeno, da so krive zgolj za to, da živijo, bodo vedno hrepenele po rešiteljih tega groznega občutka. Iskale jih bodo v partnerjih, ljubimcih, otrocih, omamah, hobijih, poklicih.

Ampak prava rešitev so one same; močne, odločne spremeniti odnos do sebe in odnos z mamo, pripravljene tvegati nove rane in razočaranja, spoznanja in videti ter se veseliti majhnih napredkov v pravo smer.

Vse druge pomembne osebe, konjički, aktivnosti v njihovem življenju so lahko zgolj v oporo in spodbudo, da so na pravi poti k pristnemu občutku ljubezni do sebe.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa